Če bi mi Bog kdaj dal na izbiro,
da ga lahko prosim za karkoli na tem svetu,
ga ne bi prosil najprej za mir,
niti za bogastvo niti za vero vseh ljudi –
poprosil bi ga za družine,
za dobre, zdrave in vesele družine:
da bi se vsak otrok lahko rodil v družini,
da bi mladi lahko odraščali v družini,
da bi odrasli lahko ustvarjali družine,
da bi ostareli lahko umirali v družini.
Le kaj je lepšega,
kakor pa živeti v dobri družini,
kjer imaš vedno koga, ki se nasmeji,
te pocuka za brado ali lase,
se ti obesi okoli vratu in ob njem preprosto veš,
da se potrebujeta in da ne pripadaš le sebi.
Le kje je lepše moliti kot v družini,
moliti z očetom k nebeškemu Očetu,
moliti z materjo k nebeški Materi,
z brati in sestrami za brate in sestre sveta.
Le kje se je lepše igrati kot v družini,
kjer imaš že vse igrače in igralce doma,
pa tudi zmage in zgube ostanejo pod domačo streho,
kjer kljub porazom ne izpadeš iz lige,
pa tudi kot asa te ne prodajo drugam.
Le kje je lepše delati kot v družini,
saj ti nikoli ni treba vsega storiti sam,
vedno lahko narediš kaj namesto drugega
in v družini lahko preživiš,
četudi ne moreš nič več narediti.
Le kje je lepše jokati kot v družini,
kjer te vedno kdo objame z obljubo,
da bo bolje, in te pripravi do tega,
da se lahko nasmejiš že skozi solze.
Bog, čeprav mi nisi dal te izbire,
Te vseeno prosim za dobre družine;
naj jih bo vsaj nekaj takšnih,
naj jih bo čim več,
naj bodo kar vse! Amen.
p. Pavle Jakop
Foto: arhiv DiŽ
