Kaj bi odgovorili, če bi vas nekdo vprašal, kaj je najbolj pomembno za pričevalca? Da ima oseben odnos z Bogom? Da ima za sabo veliko preizkušnjo? Da zna javno nastopati? Nagovoriti občinstvo?
Pohujšljiva definicija?
Igralec Gregor Čušin, gost letošnjega srečanja pričevalcev na Zaplani, nam je postregel še z eno, na videz kar malo pohujšljivo definicijo:
Pričevalec mora biti naturist!
To je bil namreč njegov odgovor na vprašanje, ali in koliko se mora biti pričevalec pripravljen »razgaliti« pred udeleženci pričevanj. Pričevalec mora biti pripravljen spustiti poslušalce v svojo bolečino, v svojo ranljivost. Kajti le skozi bolečino, ki je osmišljena v Kristusu, lahko pridemo do katarze.
Povabil nas je, naj tako pohvale kot kritike po pričevanjih razumemo kot »oceno« našega dela, ne pa oceno ali kritiko nas samih, naše osebnosti. Ter poudaril, da moramo vedno ohranjati zavedanje, da je Sveti Duh tisti, ki govori po nas, če smo odprti zanj. Da tudi »uspešna« pričevanja niso naša zasluga.
Užitek ali strah?
Za razliko od Gregorja, ki je priznal, da na odru tako uživa, da je to že skoraj greh, se večina pričevalcev Družine in Življenja podaja v pričevanja z mnogimi strahovi in vprašanji: Zakaj ravno midva? Kaj pa imava sploh za povedati? Bova zmogla? Strah naju je javno nastopati …
Del teh pomislekov in strahov smo si podelili tudi med seboj. Kako lepo je bilo slišati pričevalce in govornike z nekoliko daljšo kilometrino, ki so na tem področju že profesionalci, pa so podelili, da tudi njih, še posebej v dneh pred pričevanjem, napadajo podobne misli, hkrati pa poudarili, da so se v tem času že naučili razločevati, kdaj te misli prihajajo od hudega duha in kako se jim upreti.
Predstavljamo vam najboljši način povabila
Sprehodili smo se skozi preteklo leto in si podelili nekaj konkretnih zgodb s pričevanj. Ugotovili smo, kako pomembno je, da se pred pričevanjem večkrat slišimo z organizatorji pričevanj in se dobro pozanimamo, kam prihajamo.
Včasih se zgodi, da župnija organizira pričevanje, pa je obisk zelo majhen. V Družini in Življenju opažamo, da moramo organizatorjem pomagati tudi s kakšnim nasvetom, na kakšen način in preko katerih kanalov vabiti ljudi na pričevanja. Klasično oznanilo s prižnice ne zadošča več in obstaja način, ki je in bo – vsem možnostim obveščanja navkljub – ostal najbolj zanesljiv: osebno povabilo.
Vsi smo pričevalci!
V zadnjem letu smo imeli možnost sooblikovati kar nekaj misijonov po slovenskih župnijah in pričevalci, ki so bili del teh zgodb, so potrdili, da je pričevanje na misijonu svojevrstno doživetje. Vzdušje, ki se ustvari v župniji in skupnost, ki se gradi v dneh misijona, da zalet tudi udeležencem pričevanj, odpira njihova srca in jih vabi v oseben odnos z Jezusom.
Hvaležni smo, da se vrste pričevalcev v Družini in Življenju širijo in pomlajujejo. Pričevalci pa smo – vede ali nevede – prav vsi, ki smo po zakramentu krsta postali Božji otroci. Zato prav vsakomur od nas velja vabilo:
Opazuj, kako Bog deluje v tvojem življenju in pripoveduj o Njegovih delih. To so zgodbe, ki jih današnji svet potrebuje.
Foto: arhiv DiŽ
