Nekoč so imeli v službi team building na jadrnici, a je nekaj dni prej umrl moj oče in Slavko je ostal doma. Tekla so leta, otroci so zrasli in odrasli, moževa tiha želja pa je ostala in kdaj pa kdaj jo je omenil, čeprav ne prepogosto. Slavko je namreč izredno miren in potrpežljiv človek.
Tri dni bom že zdržala
Meni pa nikakor ni bilo do jadranja. Mislila sem si, da mi bo slabo, da se bom na tisti majhni lupinici počutila klavstrofobično in stisnjeno skupaj z drugimi ljudmi. Da bi lahko od mene pričakovali sodelovanje, jaz pa nimam pojma o jadrih in vrveh. O vrveh sem vedela le to, da se lahko spotakneš obnje. In sem njegovo skrito željo vedno nekako preslišala.
Potem pa se je zgodilo, da so začeli jadranje organizirati pri DiŽ-u. In so naju povabili zraven. Debelo sem požrla, ko mi je Slavko to povedal. A sem si mislila, da če je DiŽ-evo, potem že ne more biti slabo. Tri dni bom pa že zdržala, tudi če mi ne bo všeč. Tudi če bo samo možu na ljubo.
Moji strahovi in priprave
Pripravljala sem se kar malo s težkim občutkom. Kaj naj vzameva s seboj? Bo mraz? Bo močno pihalo? Naj vzamem bundo ali bo dovolj vetrovka? Šla sem tudi v lekarno in kupila vse, kar so imeli proti potovalni slabosti. Zdaj se smejim svojim strahovom.
Doživetje je bilo čudovito. Vsi moji strahovi so se izkazali za popolnoma nesmiselne. Ni mi bilo slabo. Nobene klavstrofobije nisem imela. Jadrnica je kljub majhnemu videzu znotraj presenetljivo velika. V kabini je bil kljub majhnemu okencu ponoči svež zrak in spala sem kot dojenček.
In kaj je bilo najboljše?
Najboljša je bila družba in razpoloženje med nami. Bratsko. DiŽ-evsko. Mislim, da ta izraz pove vse. Zadnji dan nam je eden od mož celo spekel jabolčni zavitek. Si predstavljate? Jabolčni zavitek v minimalističnih razmerah kuhinjice na jadrnici!
Imeli smo še čudovito vreme in narava je bila pravljično lepa. Tako morje kot tudi otoki, na katerih smo se ustavili. Morje je bilo sicer še precej hladno, a najpogumnejši so skočili vanj. Jaz, ki ne spadam med prav pogumne, sem namočila samo noge, pa še to ne za dolgo.
No, vse pa mi tudi ni bilo všeč
Da ne bom samo hvalila, moram povedati tudi, kaj mi ni bilo všeč. Sanitarije na jadrnici so res zelo preproste in minimalistične. Nikoli nisem bila skavtinja in sem kar malo preveč navajena na udobje. K sreči smo se večkrat ustavljali na otokih in sanitarije pač uporabili tam. Je zelo prav, da človek kdaj stopi iz svoje cone udobja.
Sem vas navdušila?
Prijavite se na naslednje jadranje čim prej, ker so dobre stvari hitro zasedene. In DiŽ-evo jadranje zagotovo spada med dobre stvari.
PRIJAVITE SE TUKAJČlanek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
Foto: Slavko Štern
