Odločila sem se za novo pot v svojem življenju, in za hip izgubila motivacijo v decembru, še preden sem dobro začela. Vedela sem, da imam v januarju na urniku štiri predavanja za študente prava. Kako, v tem stanju, z gastrostomo in traheostomo ter brez glasu?
Moji cilji so obviseli v zraku
V septembru po prvem izhodu iz bolnišnične oskrbe sem bila polna zagona, navdušenja, motivacije, … v decembru pa sem ob poslabšanju zdravstvenega stanja za hip obupala.
Moji cilji pa so obviseli visoko nad oblaki. Bili so Moji cilji, kar se je odražalo na mojem razpoloženju v odnosih do domačih in prijateljev, najbolj pa do Bojana. Preplavilo me je razočaranje, da mi ne bo uspelo. Zbudile so me besede nevrologinje med hospitalizacijo v decembru: “Sara, z zdravili ne bomo dovolj uspešni, potrebno je vaše sodelovanje. Ne sme vam zmanjkat poguma za boj.”
Obrnila sem se k Ljubimcu
Zopet sem se obrnila k Ljubimcu moje duše in začela hoditi po vodi z zavedanjem, da Moj načrt ni najboljši zame. Bližal se je 9. januar in okrog Božiča se je vame naselil Mir. Odnosi so postali spet sijoči in opolnomočeni.
Vprašanja v smislu: “Mi bo uspelo? Verjetno. Kdaj mi bo uspelo? Ne vem. Kaj pa, če ni ne bo uspelo? Kako bom potem?”, so odpadla in odpadel je Strah, ki je sporočal nevrednost, mi porezal krila in Moji načrti o predavanjih so obviseli visoko v zraku. Ni šlo za izgubo motivacije, ampak za to, da sem na vso moč hotela imeti “Moj načrt”.
Ko sem se za Božič predala v naročje Novorojenega, se je naselil Mir in Zaupanje.
In danes …
Na skuterju sem vstopila v predavalnico P2. Imela govorilne ure in odpredavala Novelo ZPP-E in zanimivosti sodne prakse. Nisem govorila Jaz, govoril je Tobii. In študentje so pohvalili govor naprave, v naprej zapisane vsebine, kot zanimivo in uporabno.
Od danes dalje nisem več le “odvetnica, ki ne more govoriti”, sem tudi “predavateljica, ki ne more govoriti”.
Foto: Sara Ahlin Doljak
