Družina– poligon za gradnjo odnosov in pristno življenje v skupnosti
V postmodernem obdobju se o družini veliko govori, razpravlja in piše. No in sedaj še moja malenkost prispeva nekaj nepomembnih, vendar osebnih razmišljanj. To bi lahko bil znak, da je na tem področju nekaj narobe, ali pa se pojem in oblika družine spreminjata, kar posledično vključuje širši družbeni interes.
Družinski človek je tako prepoznan in redno uporabljen v marketingu (npr. reklame za velike avtomobile). Veliko govora o družini lahko opazimo tudi znotraj Katoliške cerkve. Če je bila pred desetletji družina “nebodigatreba”, ki jo je potrebno naučiti katoliških manir in vrednot, je v zadnjem obdobju laično družinsko občestvo povabljeno k izvajanju kateheze, ki je usklajena s katehetskim načrtom Cerkve. Temu pritrjujeta tudi izredna in redna škofovska sinoda, ki ju je pred leti sklical papež Frančišek.
Povprečno grešna družina
Papež Frančišek vidi družino kot jedrno celico evangelizacije. Zakaj je papež začel spodaj, pri tleh? Takšnega razmišljanja »navadni« smrtniki (še) nismo vajeni, ker to ni praksa velikih organizacij – da bi preusmerili pozornost na prvo bojno vrsto, kjer se nahaja malovredna pehota. Lahko si dovolim misel, da tega ni vesel niti kakšen funkcionar v cerkveni hierarhiji. Mogoče je odgovor ta, da je družina v »krizi«.
Povprečna slovenska družina se oddaljuje vstran od krščanskega nauka. Torej, kaj ima povprečno »grešna« družina skupnega z vero svete Cerkve?
V Sloveniji v zadnjih letih propade približno tretjina zakonskih zvez (ločitve).
Po podatkih iz statopisa je v letu 2017 sklenilo zakonsko zvezo približno 6.500 parov, razvezalo se je 2.387 parov. Očiten je velik padec sklenitev zakonskih zvez (pred letom 1980 jih je bilo čez 14.000).
Ne le celica, ampak žarišče
Najbrž je sinoda ravno zaradi trendov, ki spreminjajo družbo, prepoznala krizo v družini in hkrati potencial ter družini namenila nalogo subjekta, ki bo aktivno soustvarjal podobo skupnosti, kjer se bodo ohranile tudi temeljne krščanske vrednote. Kljub vsemu je sleherni navaden človek in vsak prestolonaslednik še vedno sad ljubečega odnosa med očetom in materjo. Dr. Trstenjak v intervjuju leta 1994 poudari, da »družina ni samo celica slovenske družbe, temveč je hkrati žarišče vseh vrednot«.
Iz vsega navedenega lahko sklepam, da je aktivno vključevanje laikov v evangelizacijo potrebno, da se ohranijo temeljne vrednote, ki gradijo in povezujejo skupnost.
Vendar na način, da ne bomo zgolj pomočniki in statisti, ampak soustvarjalci z vsemi svojimi talenti, ki so nam bili dani.
Ljudje ogromno časa namenjamo individualnim hobijem, urejanju svojih vrtičkov, poliranju motorjev ipd., da doživimo občutek »uspelo mi je«. Ali bi lahko povprečen oče dosegel isti občutek vrednosti, ljubljenosti in zadovoljstva, če bi skupaj s sosedom peljal na duhovni vikend v divjino svoje otroke, družino v nedeljo k sveti maši, ženo na srečanje zakonske skupine?
Foto: Canva
