Poglejte si spodnji filmček na YouTubu, ki je po moje eden boljših. Nekdo ga je komentiral kot “najboljših 16 minut kar sem jih preživel na YouTubu”. Film (v angleščini) govori o moči in pomenu pohvale. Kako redko in kako težko iz srca pohvalimo otroka, sozakonca, sodelavca, znanca, mimoidočega na ulici.
Dijakinje vadijo vztrajnostni tek
Zadnjič sem se z vnučkom sprehajal po grajskem hribu in opazil polno tekačic, na pogled za kakšen razred srednješolk. Zagnano so tekle v krogih, vsaka svoj tempo. Prav nič niso godrnjale, kot bi se morda “spodobilo” za dijakinje. Kar malo začudeno sem gledal.
Pa sem opazil na stopnicah sedečo profesorico športne vzgoje z Gimnazije Poljane, ki je prav vsako punco, ki je pritekla mimo, na glas spodbujala in pohvalila. Prav v vsakem krogu je dijakinja dobila krepko spodbudo in pohvalo. Pa sem še sam pohvalil profesorico za odlično pedagoško delo.
Triatlonka – profesorica športne vzgoje
Po krajši internetni raziskavi sem pogruntal, da je profesorica športne vzgoje znana triatlonka Nataša Nakrst. Triatlonka gotovo ve, kaj je napor, ve, kaj pomeni odrekanje, ve, kaj pomeni šport za človeka in očitno pozna svoja dekleta. Njen citat s spletne strani Gimnazije Poljane se je glasil:
“Gibanje ni nujno zlo … je velik privilegij. Tecite, da boste lažje dohajali življenje … Plavajte, da ne boste utonili. Kolesarite, da se zjutraj ne boste izgovarjali na “trolo” in 5 minut po zvonenju ostali pred zaklenjenimi vrati telovadnice … Meni se vse to dobro obnese …”
Poleg tega pa profesorica – triatlonka pozna tudi moč pohvale. Hvala profesorici za odličen zgled.
Pohvalite brez dodatnega “ampak” stavka!
Prav nobenega ne poznam, ki bi se zaradi pohvale pokvaril. V resnici mislim, da iskrena pohvala, ki prihaja iz srca in za nekaj, kar je resnično dobrega, ne pokvari človeka. A tudi pohvaliti je treba znati. Naj bo pohvala samo pohvala, brez “ampak” stavka.
Tako pogosto se nam (Slovencem?) zgodi, da nekoga pohvalimo, pa se še v isti sapi spomnimo, da bomo s pohvalo človeka pokvarili in dodamo še ta znameniti “ampak” stavek. Primer: “Bravo! S tole fiziko si pa odlično opravil, ampak pri nemščini bi se pa lahko bolj potrudil.”
A je to sploh še slišati kot pohvala? A ni že v sami pohvali že krepak očitek? In to dvoje ne gre skupaj. Kaj ko bi namesto vejice pred “ampak” raje postavili piko, globoko zajeli samo in … utihnili?
Prispevek je bil prvotno objavljen na blogu Preprostost.si.
Foto: Unsplash
