Pogum za spremembe

, ,

V dneh, ko to pišem, smo možje v programu Exodus 90 ravno na poti iz Egipta v puščavo proti Rdečemu morju. Za Izraelce se v teh odlomkih dogajajo same nove stvari. Bog jim je jasno pokazal in dokazal, da je na njihovi strani. In vendar jih je strah, ko vidijo puščavo, ko vidijo veliko morje pred sabo, ko vidijo prihajajočo egipčansko vojsko za seboj, … »Zakaj si nas izpeljal?« vpijejo. »Zakaj je to potrebno?« (2 Mz 14, 12). 

Pri vsaki spremembi življenjskega sloga je potreben pogum

Že ko se majhni otroci poskušajo postaviti iz plazečega položaja na svoje noge in narediti prve korake, opazimo, kako so eni bolj pogumni, drugi pa bolj previdni. Strah nas navdaja, ko želimo zamenjati službo, začeti neko novo dejavnost, pred poroko, med vsako nosečnostjo, pred smrtjo …

Kot za življenjski slog, ki ga vidim kot neke moje zunanje dejavnosti, pa velja tudi za vsako spremembo v meni samem. Potreben je pogum, da prepoznam svoje zasvojenosti, omejenosti, napake. Potreben je pogum, da v svojem srcu prepoznam navdih ljubezni in vzljubim nekega antipatičnega človeka. Potreben je pogum, da odpustim krivico, ki žre mojo notranjost. Potreben je pogum, da prepoznam svoja hrepenenja in jim sledim. 

Različni smo si: eni smo bolj pogumni, drugi pa bolj previdni

Vsem pa je skupno, da edino nov korak lahko nekaj spremeni. Eni ga lažje naredimo, drugi poskušamo biti bolj previdni. Preveč zakaj-ev nas bo vedno vrnilo v stare tirnice, stare rutine, staro življenje.

V tej situaciji nam Bog prihaja naproti, tako kot Mojzesu. Mojzes sploh ni vpil Gospodu, pa ga je On direktno vprašal: »Zakaj vpiješ?« (2 Mz 14, 15), saj je slišal jok njegovega srca. In Bog lahko odpre povsem nove rešitve, ki si jih mi sploh ne znamo predstavljati. Prehod Izraelcev čez Rdeče morje je gotovo samo prispodoba številnih prehodov, ki jih za nas dela Gospod vsak dan. 

Potrebna sta vera in pogum

Vera ni tak problem. Potem, ko se je Bog Izraelcem v vsem jasno dokazal, gotovo niso več mogli dvomiti vanj. Tudi meni se je že dokazal in v meni ni nobenega dvoma. Povsem drugače pa je s strahom, ki razjeda moj pogum. Bog pripravlja zame povsem nove stvari in mene je strah. Pa čeprav lahko On od mene pričakuje zelo preproste stvari: dati ročico na pipi skrajno desno in gor ter spustiti nase mrzlo prho, iti mimo hladilnika in ga ne odpreti, gledati na mizi odprto čokolado in si ne odlomiti koščka, dvigniti palico in stopiti v Rdeče morje … 


“Norost je vedno znova početi isto in pričakovati drugačne rezultate.”
Albert Einstein


foto: Canva

2 komentarjev
  1. Mirko Robba says:

    Se strinjam, gospa Andreja. Vsaj pri nas moških pa je največkrat tako, da se moramo enostavno odločiti, da smo pogumni. Potem se pogum prenese na vse, ki živijo okrog nas. Ne vem pa, kako ženske postajate bolj pogumne: po moško, ali imate kako svojo žensko pot (morda vedno večje ponotranjenje zaupanja).
    Še enkrat hvala za komentar.

    Odgovori
  2. Andreja Gracar-Miklič says:

    Res je tako kot ste zapisal v svojem razmišljanju, da pri vseh spremembah, ki si jih dejansko vsak od nas želi, da bi bilo dobro, da bi se nekaj spremenilo naprej v nas samih, sozakoncih in bližnjih terja vera in pogum. Velikokrat se tudi sama znajdem v situacijah, ko mi zmanjkuje poguma. Čeprav verujem, me je vseeno strah kako bom šla čez Rdeče morje, čeprav bi šla rada v obljubljeno deželo. Vendar, če v sebi prepoznam moje napake (sebičnost, krivice o katerih skoz premišljujem, zakaj tako, zakaj se nič ne spremeni, samopomilovanje……) in jih izročim Gospodu in ga prosim za odpuščanje in ga prosim če posebno v postnem času v vseh teh situacijah, da bi prepoznala oz. slišala njegov glas, da bi prepoznala hrepenenje naj mi poda palico poguma in me popelje v nekaj boljšega, novega predvsem v svobodo. Andreja G.Miklič

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.