Odloči se: ali si poročen z računalnikom ali z mano?!

,

Priznam, kar se tiče sodobne elektronske komunikacije sem bolj en dinozaver. Namenoma nimam fejsbuka, tviterja, instagrama in kar je še podobnih zadev. Ne rečem, da me niso nagovarjali; vse bi mi uredili. Ampak sem se vprašal, če res potrebujem kaj takega, pa sem ugotovil, da ne. Ker hočem imeti svoj mir. Res se mi ne ljubi, da bi pregledoval gore takšnih in drugačnih sporočil in fotografij, jih komentiral in delil naprej. Že tako mislim, da preveč »visim« na računalniku.

Moj dosje

Imam pa mail in mobilni telefon in to mi zadostuje. Če me kdo potrebuje, bo že poiskal mojo telefonsko številko, saj je v imeniku. Če bi kdo rad moj elektronski naslov, mu ga tudi povem. Po današnjih standardih sem morda asocialen, ker nimam vsaj fejsbuka in zato tudi ne brez števila prijateljev, ki bi sledili mojim objavam. Osebno mi zadostuje, da občasno napišem kakšen članek. Eden od mojih zvestih bralcev mi je v šali rekel, da bi kdo iz teh člankov lahko sestavil kar moj dosje. Zaradi mene …, če je komu tako dolgčas …

Pol ure izgubljenega časa na dan

Sicer nisem povsem izoliran od sveta, saj berem DiŽ-evo revijo, pa Družino, Ognjišče, Prijatelja, Božje okolje in na računalniku kaj pobrskam po zanimivih spletnih straneh (Družina in Življenje, Časnik, Preprostost, Domovina, Aleteia …). Ker nočem zabijati časa z gledanjem poročil na televiziji, raje na Siolovi spletni strani na hitro preletim naslove novic, če je slučajno kaj takega, kar bi me moralo ali utegnilo zanimati. V moji mladosti je bilo spremljanje televizijskih poročil obvezni del dneva. Danes gledam na to kot na pol ure izgubljenega časa na dan. Sem bil zaradi tega, ker sem vestno spremljal različne dogodke, ki mi jih je servirala televizija, kaj boljši? Bolj srečen? Bolj informiran?

Dnevno lahko požiraš in prežvečiš kup informacij, ki pa so že naslednji dan zastarele; glavo si lahko trpaš z množico podatkov, s katerimi kmalu nimaš kaj početi. Spoznal sem, da je pri vsem tem treba imeti mero.

Resnica ali laž?

Pa količina informacij sploh še ni glavni problem. Veliko večji je problem lažnih, izkrivljenih novic. Kako zdaj ločiti resnico od laži? Internet omogoča neskončne možnosti ustvarjanja vsebin in njihovega razpečevanja. Na elektronski naslov občasno dobivam tudi dobronamerno pošto s povezavami na vse mogoče članke in video vsebine, ki jih lahko mirne duše spravim na skupni imenovalec: teorija zarote. Naj vam prišepnem: ne verjamem vsemu, kar frči po svetovnem spletu. Seveda, za nekoga pa je to isto gradivo čista, sveta resnica, ki jo je po svoji vesti dolžan zagovarjati in širiti naprej.

Internet vse prenese

Zadnje čase so popularne teorije o zarotah farmacevtskih družb, čipiranju, skritih sestavinah cepiv in podobno. Za zabavo sem tu in tam kakšen članek celo poskusil prebrati. Zdaj še tega več ne počnem. Ne vem, ali imajo ljudje res toliko časa, da preberejo in pregledajo vse zapise in posnetke. Predvsem pa, kaj vse ljudje ne napišejo! In če vse to še verjamejo – ni čudno, da je svet tako zblojen! Človek bi se moral za en mesec odklopiti od interneta, da ga ne bi bombardirali z vsemi mogočimi informacijami, da bi vsaj malo prišel k sebi!

Včasih so rekli, da papir vse prenese. Zagotavljam vam, da internet prenese še veliko več! Nekatere teorije so tako butaste, da jih ne bi hoteli uporabiti niti v sloviti nadaljevanki »Dosjeji X« (ki je svoj sloves in gledanost zgradila ravno na raznih teorijah zarote).

Pa še nekaj je zelo pomembno!

Ste se že kdaj vprašali, koliko časa preživite za računalnikom, pri brskanju po spletu, na fejsbuku, tviterju, instagramu …? Koliko časa pa posvetite svojemu zakoncu? Kaj sporočate s tem? Kot bi rekla moja žena: »Odloči se: a si poročen z računalnikom ali z mano?!«

Konec članka. Ugašam računalnik. Žena potrebuje mojo pozornost …


Foto: Canva

2 komentarjev
  1. Urška Zupančič says:

    Hvala vam za vaše razmišljanje. Vprašanje, ki ste ga odprli, je aktualno in vredno premisleka, vredno samospraševanja in morda tudi za spraševanje vesti. Ljudje smo različni in je določena (ne)informiranost, ne(obveščnost) povezana tudi s poklicem, družbenim položajem, stanom oz. dolžnostmi, ki jih nekdo opravlja. Poznam ljudi, ki živijo popolnoma svetobežno: ne spremljajo nobenih medijev, pa so celo vzgojitelji in učitelji. Zame je to neodgovorno in nepredstavljivo. Človek preprosto mora biti obveščen o določenih dogajanih v družbi. Po drugi strani pa je zelo velik izziv, v kolikšni meri in katerim medijem slediti, da bomo iskali in tudi našli pravo mero. Sv. Ignacij Lojolski pravi, da moramo vsako stvar uporabljati TOLIKO, KOLIKOR nam pomaga na poti za Gospodom.

    Odgovori
  2. Bojan says:

    “If you don’t read the newspaper – you’re uninformed, if you do read it, you’re misinformed” (Denzel Washington, 2016)

    Odgovori

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja