Očetje na “ignore”

,

Ko gledam kakega očeta štiri-pet-šest-letnega malčka, kako se kot glava družine/odločevalec – v službi je lahko vodja oddelka, vodja prodaje, morda tudi direktor – (simbolno) na kolenih pogaja z njim, da bi, recimo, odšel s plaže na večerjo, še prej pa pospravil plavalno “mašinerijo”, se sprašujem, kam je izginila očetovska avtoriteta, kaj je z našimi očeti.

Ko gledam štiri-pet-šest-letne malčke, nevodljive male “diktatorčke”, ki zavestno ignorirajo ‘stokrat’ ponovljeno navodilo očeta, se sprašujem, kdo jim bo v času pubertete, sploh lahko še kaj povedal.

Ko gledam štiri-pet-šest-letne malčke, ki očeta – ko kaj ni po njihovo – udarijo, brcnejo, naderejo, ozmerjajo, … ne da bi se jim kaj zgodilo, se sprašujem, kdo jim bo lahko še kadarkoli, še posebej ko bo najbolj potrebno, postavil meje.

V tekaškem koraku

Sam se spominjam, da ko smo se – sem otrok šestdesetih let prejšnjega stoletja – popoldne igrali na ulici (recimo ‘kozo klamf’) in ko nas je oče – kateregakoli – proti večeru poklical (pomeni, da smo z daljave zaslišali svoje ime, eden od očetov je le preprosto zažvižgal), smo pač šli domov. Podobno kot v vojski: takoj in “trčečim korakom” (za one, ki niste služili v JLA: v tekaškem koraku). Takrat je bila namreč večerja na mizi. Če se nisi pojavil pravočasno, se je večerja umaknila z mize in se ni več vrnila. To smo vedeli, četudi se sam sploh ne spomnim, da bi se mi to kdaj zgodilo. Vedno sem prišel pravočasno. Sem bil preveč lačen in bi bilo težko čakati do jutra.

Za nobenega očeta iz svojega otroštva se ne morem spomniti, da bi se bilo moč z njim pogajati, za nobenega otroka nisem slišal, da bi ignoriral, nadrl ali celo udaril svojega očeta. Vedeli smo, da neprimernim dejanjem sledijo posledice.

Dve generaciji dovolj za odstavljanje lika očeta “na ignore”

Le dve generaciji sta bili potrebni, pa so očetje “na ignore”. Nikakor si namreč ne morem predstavljati svojega deda, rojenega leta 1900, niti ne svojega ali ženinega očeta, oba rojena v tridesetih letih prejšnjega stoletja, da bi ju otroci ignorirali, ko sta kaj rekla, da bi njihova beseda ne zalegla. Po navadi je bil dovolj le pogled …

Očetovska avtoriteta je bila nekako “v zraku”. Oče je pač postavljal in poosebljal pravila, žena jih je 100 % podpirala, otroci smo pa ubogali. Seveda, da smo godrnjali in bili nejevoljni, a smo ubogali. Še enkrat: ker so bile posledice.

Kaj se nam je zgodilo v 100 letih? Kam je izginila očetovska avtoriteta? Izgubila se je v lažnem sočutju ‘sočutne vzgoje’ – najbrž so jo izumile mame, ki se zlahka, celo pri podkovanih in pozornih starših, izrodi v permisivno. Recimo tako, da se v prav vse odločitve, pa naj bodo še tako banalne, pristopa z možnostjo izražanja mnenj otrok (tudi o navodilih, ki jih morata oče in mama preprosto predati), možnostjo pogajanj in možnostjo “posvetovalnih referendumov”. Da ne bi razžalili in prizadeli nežne otroške duše.

Prošnje za mnenje in nenehna možnost odločanja

Otroke nenehno prosimo za mnenje in jim dajemo možnost odločanja – tudi o tem, kdaj bodo šli, recimo, spat. Tako oče in mama utrujena od vsakdana, od nenehnega prevažanja otrok na dejavnosti, koprneča drug po drugem, milo prosita “prestolonaslednike”, da bi se jih usmilili z odhodom v kopalnico in v posteljo.

In ko se končno le spravijo spat, morata onadva na kolena – pa ne v molitvi pred Boga – in pospraviti razdejanje tisoče zvlečenih igrač. Po tlaki pospravljanja in ko se vsake toliko še prikaže kakšna – na primer žejna glavica (seveda je treba veliko piti, ker drugače otrok lahko sredi noči dehidrira in umre), ko se je treba še stisniti k mami in se “polupčkati”, kot da se ne bomo videli sto let, … pa ni niti časa, niti volje in moči – za pogovor v dvoje ali za medsebojno ‘podarjanje v ljubezni’. Tako delamo otroke, ki se zavedajo svoje nesposobnosti za vodenje in so zaro zmedeni in negotovi.

Očetje, takoj tja, kamor spadate!

Očetje so moramo vrniti tja kamor spadamo. V družino. Iz služb, ki so sicer zahtevne in vedno bolj dolge, pa spet ne toliko – zahtevne in dolge – kot je odsotnosti. Iz svojih hobijev, iz medijev in drugih dejavnosti.

Težko je biti avtoriteta, če te ni ‘tam’. Težko je biti avtoriteta, če si ‘tam’, a ne v celoti. Težko je biti avtoriteta, če si ‘tam’ in v celoti, pa ni podpore žene. Vse troje je pomembno. In za večino tega smo odgovorni možje. Tudi – dolgoročno – za podporo žene.

Je pa treba začeti s tem takoj, ko pripeljemo otroka iz porodnišnice – na kolenih pred Očetom (brez Njega ne moremo zmagati v tej bitki), v gradnji trdnega odnosa s svojo lepotico in s tem, da smo preprosto blizu svojim otrokom.

Foto: Unsplash, Danielle MacInnes

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.