Njegove besede so nas vse zadele!

Čeprav smo načrtovali srečanje v živo, smo se na koncu vendarle morali zopet srečati prek zoom-a. Nič za to. Sedaj smo že vajeni. A to je bilo vse prej kot običajno srečanje.

Kot voditeljski par bi morala zakoncem na srečanje prinesti gradiva za nov letnik. Ker jima gradiv nisva mogla predati, smo se kar na hitro odločili, da izberemo eno od lekcij z DiŽ-eve spletne strani. Sveti Duh je sklenil (in mi z njim ?), da predelamo jubilejno lekcijo. Kakšno presenečenje nam je s tem pripravil, nismo mogli slutiti.

Ob vprašanju, ali poznamo kakšen par, ki nas navdihuje in bi mu bili radi podobni, je eden od parov takoj pomislil na zakonca Kolić in podelil osebno izkušnjo pristnega veselja, bližine in skrbi za sočloveka, ki sta jo Mateja in njen pokojni mož Štefko izkazovala z vsem srcem.

Nato smo bili tiho

Verjetno tudi ob misli, kako krhko in minljivo je življenje. V hvaležnosti, da sva z zakoncem še tukaj na skupni poti. In v hvaležnosti za druge zakonce, ki nama kažejo pot. In iz tega vrelca hvaležnosti so začele prihajati na plano besede potrditve najprej enega, nato drugega para in končno vseh nas: »Da, poznamo pare, ki so nam zgled. Vse vas tukaj v zakonski skupini!«

In tako smo si prek »neosebnih« zaslonov podelili povsem osebne zahvale, izpostavili vrline drug drugega, ki nas navdihujejo, in uspeli za drobec ujeti svoj odsev v zrcalu bližnjega, kjer smo kar nekoliko presenečeno obstali ob dejstvu, koliko dobrega drugi vidijo v nas.

Vendar to še ni bilo vse

Še vedno pod vtisom iskrene podelitve pohval in zahval smo nadaljevali z vprašanjem: »Dani in Vilma pripovedujeta o trenutku, ko sta Jezusu rekla da. V paru se pogovorita o tem, ali se vidva spominjata tega trenutka v vajinem življenju. Kdor želi, naj v skupini podeli svojo izkušnjo trenutka, ko se je odločil slediti Jezusu. Kakšne so bile “posledice” te odločitve?«

Težko vprašanje je zahtevalo nekaj minut pogovora med zakoncema na »mute«. Ko smo nato ponovno vstopili v začetno tišino, čeprav smo vklopili mikrofone, pa se je eden od zakoncev opogumil:

»Bom kar jaz povedal, tako kot je. Saj sem bil veren že prej, sva molila in hodila k maši. Sem bil tudi tako vzgojen, z zgledom in besedami in nimam prav posebnega trenutka, ko bi se odločil slediti Jezusu. Vem pa, da mi je 90 % vere dala ta zakonska skupina in DiŽ preko pristnih, iskrenih in preprostih pričevanj članov, tako z življenjem na splošno, kot z delitvijo svojih življenjskih izkušenj.«

Te besede so nas zadele

Ugotovili smo, kako veliko dobrega in lepega smo drug drugemu pogosto nevedoč (z iskreno podelitvijo čisto običajnih stisk in težav) v zadnjih letih podarili. Kako smo zares veseli drug drugega, hvaležni, da se poznamo in tudi ponosni vsak na svojega sozakonca. Kako lepo nam je skupaj, ker nas združuje ista želja po gradnji (vedno) boljših odnosov in po tem, da spoznanja, ki smo jih prejeli, dajemo naprej.

Mislim, da nam je Bog s tem srečanjem želel preprosto povedati: