(Ne)protokolarni obisk

Ne, nisem bil pri predsedniku države, niti pri katerem od ministrov (tudi pri županu naše občine že dolgo nisem bil), še manj pri papežu Frančišku. Res je, da sem se pred nekaj dnevi o morebitnem obisku pri gospodu nunciju pogovarjal z njegovim tajnikom in me je dal na »čakalno listo«, vendar imam še več kot mesec dni časa.

Toliko vprašanj

Ko pomislim na obisk pri katerikoli od zgoraj omenjenih oseb, ki so tako zelo zaposleni, da za nas običajne smrtnike težko najdejo čas (če sploh) mi najprej pride na misel besedica ‘protokol’. (Joj, kar zmrazi me ob misli, da bi moral iti na obisk k angleški kraljici. Sicer pa res ne vem, kaj naj bi tam počel. Mogoče bi jo prosil za sponzorstvo za DiŽ ??).

Kakšno obleko bom moral imeti (imam same stare in ponošene) in čevlje (tudi te bom moral imeti nove), pa še srajco in kravato …? Kaj bom nesel v roki, kakšno bo moje pozornostno – protokolarno – darilo? Se bom osmešil? Kaj sploh lahko nesem temu človeku? Koliko časa bom imel na razpolago za razgovor, bom znal predstaviti, zakaj sem sploh prišel, kako bom izbiral besede, bom nervozen ali bom miren, se bom potil …? Ob kateri uri bo ta uradni sestanek? Sploh vem, kje ima sedež? Kdo me bo tam sprejel? Bom moral najprej opraviti varnostni pregled? Bo deževalo, ali bo vroče? Bom prišel pravočasno? Kaj pa če bodo na cesti zastoji …?

Grozljivo kajne? Pa samo malo sem si poskušal predstavljati, kaj vse potegne za seboj en sam obisk pri katerem od visokih funkcionarjev.

Pred leti sem moral po službeni dolžnosti obiskovati določene ministre in državne sekretarje in se še spominjam, kako je bilo. Priznam, da sem se večkrat nelagodno počutil, sploh takrat, ko sem moral obiskati visokega funkcionarja iz politično nasprotnega pola, saj sem lahko v naprej vedel, da pri njem ne bom kaj dosti opravil, da ne bom slišan.

Na kavi z visokim dosotjanstvenikom

Danes zjutraj sem bil spet na kavi z visokim dostojanstvenikom, ki ga zares spoštujem. Vas že slišim, kako namigujete: »Se nam je zdelo, Dani, da imaš nekje v visokih krogih dobre veze.« Kako že rečemo temu? Aha, VIP – veze in poznanstva.

Priznam, da mi večkrat prav pride, da to spoštovano osebo poznam. Pravzaprav se že dolgo poznava, lahko celo rečem, da že dolgo prijateljujeva.

Sploh mi ni več nerodno, če na srečanje in razgovor z njim ne pridem prav oblečen, če nisem obrit, če pridem kar v natikačih ali celo v copatih. Njemu to ni mar. Zanj je glavno, da pridem. Ko pa si imava toliko povedati! Zanima ga prav vse.

Ko me pozorno in radovedno posluša, čutim in vem, da misli samo name, da je nase popolnoma pozabil. Aleš Čerin bi rekel, da ima »iskrice v očeh«, pa naj mu pripovedujem o zgodah in nezgodah mojih vnukov, ali pa o tem, kako se mi je pokvaril avto.

Tako pač je med pravimi prijatelji

Saj pravi prijatelji si med seboj zaupamo, kajne? Za pravega prijatelja nobena stvar, ki se meni dogaja in je zame pomembna, ni banalna. Pravi prijatelj želi vedeti, kako se počutim, kaj me teži ali česa me je strah, kakšni so moji načrti ali moje sanje. Pravemu prijatelju nič ne prikrivamo, do njega smo odprti.

Če je potrebno, je pravi prijatelj vedno pripravljen nastaviti svojo ramo – taki rami pravimo »rama za jokanje«. Pravi prijatelj nas je vedno pripravljen objeti in nam povedati, da tudi v največji stiski in bolečini nismo sami, da nam želi pomagati nositi del našega bremena.

Pa še to. Pri protokolarnih obiskih je zelo pomebna ura – čas, ki je strogo določen in natančno odmerjen. Pri mojem prijatelju dostojanstveniku pa ura sploh ni pomembna. In to me vedno znova presune.

On je res jutranji tip in me čaka že zgodaj. Vendar me vedno znova  presune, kako je mogoče, da mu toliko pomenim, da si je pripravljen vzeti toliko časa zame, da sploh ni slabe volje, če zamudim. In naj vam povem, da se mi je zgodilo (priznam, ne enkrat, večkrat), da sva bila dogovorjena, da se dobiva na kavi, pa sem zaspal in sem na sestanek celo pozabil.

Ko sva se naslednje jutro zopet srečala in sem se od sramu skoraj pogreznil v tla, me ni očitajoče gledal in ni rekel: »Kje si pa bil včeraj zjutraj? Sem te zaman čakal.« Ne. Nasprotno. Objel me je in se razveselil, da sem zopet prišel. Nisem mogel verjeti svojim očem. Povem vam, da so se moji občutki krivde v trenutku razblinili in že sva bila, kot da se ni nič zgodilo, sredi sproščenega pogovora.

Vem, da nekateri veste, kdo je ta prijatelj

Saj ga marsikdo med vami tudi dobro pozna. Nekateri pa se morda sprašujete, češ, kako je mogoče, da ima Dani tak privilegij in tako srečo. In res je, kdor je našel dobrega prijatelja, je našel zaklad.

Še nekaj bi vam rad zaupal. Ta moj prijatelj je nekoč rekel:

»Vem za načrte, ki jih imam z vami…, načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje… Ko me boste iskali z vsem srcem, se vam bom dal najti.« (Jeremija 29,11)

Aha, še to: prijatelj mi je zaupal, da hrepeni po novih prijateljstvih, da komaj čaka, da ga kdo pokliče. Zakaj ga ne bi poklicali kar zdaj! Pozor, preden ga pokličete, samo eno majhno opozorilo: poskrbite za miren kotiček (brez televizije ali mobitela), kotiček, kjer boste lahko vsaj pet minut sami in vas nihče ne bo moti.

Imejte zaprte oči in si predstavljajte, da ste v mirnem separeju, nasproti vas pa sedi prijazna oseba, ki ga je eno samo »uho« – komaj čaka, da sliši, kaj mu imate povedati. Če vam bo težko začeti, se lahko zgovorite tudi name in rečete: »Dani me je napovedal pri vas. Saj ste vi njegov prijatelj, kajne? Veste, Dani mi je rekel, da vas lahko pokličem, da si vedno vzamete čas za vsakega človeka, ki se obrne na vas. Zato sem sedaj tu. Prihajam pa k vam z enim problemom – pravzaprav jih je več …«

Mirno mu naštejte svoje probleme, stiske, prošnje, želje, mu izlijte svoje bolečine in strahove … In videli boste, kako vas bo pozono poslušal in na koncu (verjetno bo pa to storil že na začetku) vas bo objel. V dan boste poleteli in sonce bo sijalo v vašem srcu.