Naši hišni ljubljenčki

, ,

Ko sta bila naša starejša dva, zdaj že odrasla, otroka majhna, se je ob vseh mogočih in že preminulih hišnih ljubljenčkih neprenehoma odpirala debata o nakupu psa.

Glede na to, da izhajam iz družine, kjer je bil pes vedno pri hiši in določen čas tudi moj najboljši in najbolj zaupen prijatelj, mi je bila ta ideja nadvse všeč. Ravno tako je bila blizu možu, ki si je kot otrok želel imeti psa, pa mu  razmere tega niso dopuščale. Bila sva si torej edina v odločitvi, da bomo  psa imeli, vendar kasneje, ko bosta otroka nekoliko starejša, odgovornejša, ko bosta sama prevzela skrb zanj, ko bo več časa, ko bomo v svoji hiši …

S tem nedefiniranim »kasneje« se otroka seveda nista mogla sprijazniti

Zato sta šla sama v akcijo – tudi delovno – in nabrala skupaj precej velik  kupček denarja, ki je zadostoval za polovico psa, kakršnega smo imeli v  mislih, da ga želimo kupiti. Glede na njuno tako veliko otroško željo, ki ju je vodila v konkretno prizadevanje, trud in akcijo, si nisva mogla kaj, da jima  ne bi prišla naproti še z drugo polovico denarja. In tako smo šli po našo psičko, ki je do lanskega poznega poletja lepšala življenje celi naši družini.

Pozitivna plat odraščanja ob živalih

Ko se zdaj oziram nazaj, je bila to res ena izmed najinih boljših odločitev. Otroci (kasneje še mlajši dve), ki so rasli ob tej naši psički, so se ob njej učili odgovornosti, ko jo je bilo treba ob določenem času spuščati ven, hoditi z njo na sprehode, hraniti, menjati vodo, itd.  No, če sem iskrena, sva ta del zgodbe velikokrat odigrala tudi midva z možem. Vse tiste predhodne obljube o 100% skrbi za psičko so bile realizirane v precej manjši meri.  Na srečo se da ta del pozabiti ob drugih pozitivnih razvojnih učinkih, ko se npr. otrok lahko zateče k živali, ko je žalosten in ima občutek, da ga nihče drug na tem svetu ne razume, ali ko mu je dolgčas in svoj čas posveti živemu bitju namesto ekranom in ga žival dragoceno poplača z igrivostjo, hvaležnostjo in predanostjo.  Otroci so posledično več na svežem zraku in se naučijo pravega odnosa do živali.

Soočenje z izgubo

Od naše psičke smo se zaradi starosti morali posloviti v lanskem letu. Le mesec dni pred tem je avto povozil muco, ki je bila ljubljenka najine najmlajše hčerke. To svojo muco je vsako jutro (tistikrat žal neuspešno) klicala k sebi. Takoj in brez ovinkarjenja sem ji povedala, kaj se je zgodilo.

Sledil je neutolažljiv jok. V bistvu sva skupaj objeti jokali,  saj je bilo tudi meni neizmerno hudo – najprej zaradi hčerkine bolečine, pa seveda tudi zaradi muce, ki mi je mimogrede prirasla k srcu. Čeprav ni bilo videti lepo, je hčerka muco želela še enkrat videti, nato smo jo skupaj pokopali, ona pa je na to mesto posadila rožo.

Živali v nebesih

Čez čas me je presenetila z vprašanjem, če bo nekoč te naše živalce spet srečala v nebesih. Ups, zadrega. Res nisem imela na zalogi odgovora. Kaj naj odgovori krščanska mati? Živali vendar nimajo duše in ne morejo v nebesa. Pa je od nekje priletela misel, da so prvotno v raju vendarle bile tudi  živali in da nas morda po smrti čaka prav takšen raj, kot si ga je Bog prvotno zamislil. Sem ji rekla, da za Boga pač ni nič nemogoče.  In to jo je pomirilo.

Letos poleti sem našla zapuščenega, komaj tri tedne starega mucka, in ga prinesla naši najstnici v oskrbo

V bistvu smo precej združili moči, da smo ga uspeli obdržati pri življenju in zdaj je to njena nova ljubezen, igrača, družba, sprostitev …

Kaj pa hčerkina velika želja glede nakupa psa? Zadnje čase z možem ugotavljava, da nama počasi zmanjkuje argumentov za »kasneje«.

 


Prispevek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje, december 2020. Celotno revijo si lahko ogledate tu. 

foto:  Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.