Našemu najstarejšemu sinu – šestošolcu se je šolsko delo močno uprlo in ocene niso takšne, kot bi si jih želel, niti takšne, kot jih smemo od njega pričakovati drugi. Namesto dobrih ocen je letošnje šolsko leto nasulo bogastvo življenjskih spoznanj, vrednih tako za osebno, starševsko kot tudi poklicno rast. Ker odražajo učenje ponižnosti, brezpogojne ljubezni, sprejemanja lastnih pomanjkljivosti in premagovanja ovir, so zame dragocenejše od petic.
Ni vse v moji moči, moram pa dati vse od sebe.
Na nekatere stvari v življenju nimam vpliva, pa če si to še tako želim. Ne morem izbirati otrokovih učiteljev, učbenikov ali šolskih programov. Lahko pa pripravim čudovite didaktične pripomočke, obujam spomine na prigode iz svojih šolskih dni, predstavim vrednost šolskega dela; lahko učim, da v šolo hodiš zaradi sebe, da boš opravljal poklic, v katerem boš čutil zadovoljstvo in izpolnjenost. Vse to in še več je moja materinska dolžnost. Ne smem in ne zmorem pa namesto sina prevzemati nalog zgolj zato, ker je težko, ker se mu ne ljubi ali se mu upira.
Imam izbiro.
V danih situacijah, ko otrok stopa na napačno pot ali pa ne dela tako, kot bi želela sama, se lahko različno odzovem: zamahnem z roko, se jezim, spodbudim, pomagam. Četudi se v trenutku nemoči odločim za napačen odziv, imam vedno znova možnost, da popravim, se trudim ravnati drugače.
Če se ne trudim jaz, se bo nekdo drug namesto mene.
Kot je minilo obdobje uveljavljanja malčkove volje z metanjem po tleh, bo prej ali slej minilo tudi najstnikovo uporništvo do šole. Moja naloga pa je, da to obdobje zdržim. Če se ne zavedam, da z uporništvom otrok preizkuša svoje in moje meje ter preverja moč starševske ljubezni, odpiram možnost, da bo to nalogo namesto mene opravil nekdo drug: najverjetneje tak, ki mi ne bo všeč.
Dober vodnik je tisti, ki se rad uči tudi sam.
Če hočem dobro voditi svoje otroke, se moram tudi sama vsaj kdaj prepustiti njihovemu vodstvu. Ta zgled je močnejši in prepričljivejši od vsake, še tako lepe in pozitivne besede.
Sovražnik na delu.
V enem izmed večerov, ko sem v tišini spet premlevala vzroke in iskala krivce za sinov upor, so se od nekod vzele sprva čisto tihe, potem pa vedno glasnejše besede, ki sem jih že pred časom slišala v nedeljski pridigi: »Ob tebi je nekdo, ki noče, da sin in ti postaneta to, za kar sta bila poslana. Mu boš dovolila to?«
Skupaj smo močnejši.
Imam silno potrebo, da težave rešujem sama. Posledično se večkrat znajdem v situacijah, ko bi najraje odnehala. Še dobro, da moji bližnji ne obupajo nad to mojo “popolnostjo”. Taščine besede »Ne pusti ga, ker ga lahko izgubiš za zmeraj«, mamina opora »Saj bo zvozil« in možev objem »Verjamem, da zmoreš, ker si odlična mami in učiteljica« so bile pogosto moja rešilna bilka. Svoje podpore in upanja pa niso pozabili dodati tudi sorojenci: v vsakodnevni molitvi, risanju risbic in pisanju sporočil podpore.
Šele ko je bilo res hudo, pa sem se končno spomnila tudi na Prijatelja, ki je ves čas tiho in vztrajno čakal na moj klic: »Prosim, pomagaj.«
Hvaležnost odpira vrata uspehu.
V vrtincu upora, jeze, razočaranj in neuspeha je težko biti hvaležen. Težko je opaziti napredek in ga pohvaliti, ko pa veš, da je drugi sposoben bistveno več, kot izkazuje. A ko opaziš napredek in izraziš hvaležnost zanj, tako drugemu kot sebi odpiraš vrata do prostora, kamor so se zaradi divjanja negativnih misli in čustev skrile posameznikove sposobnosti.
Ne glede na zaključene številke iz letošnjega šolskega boja oba s sinom izstopava močnejša in še bolj povezana. In to je tisto, kar v življenju največ šteje.
Foto: Canva
Manica Marolt, koreninevere.si
Članek je bil predhodno objavljen v reviji Družina in Življenje.
