Naj imata zakonca skupen denar?

Nekoč nas je obiskala gospa, ki je bila odlična prodajalka sesalcev zelo znane firme. Ko smo jo iz nekakšne vljudnosti spustili v stanovanje, si je zadala nalogo, da nam na vsak način proda drag sesalec. Stal je dve zelo dobri mesečni plači! Gospa nam je posesala po vseh kotih in razstavila po stanovanju več kot šestdeset filtrov, s katerimi je dokazovala, da imamo velik problem s čistočo. Med drugim mi je očitala, da sem neodgovoren oče, ker izpostavljam svoje otroke alergijam. Potem so prišla na vrsto pogajanja glede nakupa …

Ko je gospa že izčrpala kar nekaj možnosti in potem, ko sem uspešno zavrnil glasovanje o nakupu sesalca (gospa je predlagala, da glasujejo vsi – tudi otroci), se je spomnila močnega argumenta, ki naj bi ženo opogumil za nakup in naredil razpoko med nama: “Saj imajo gospa svoj denar!” A midva sva imela skupen denar in za nakup sesalca mora biti večina – oba torej. In jaz nisem bil za to.

Denarne zadeve so težka tema

Ni prav veliko presenečenje, da so denarne zadeve med zakoncema vir mnogih prepirov in tudi – ni presenetljivo – denar botruje veliko ločitvam. Pa pravzaprav niti ne denar, pač pa različnost odnosa do denarja med zakoncema. Eden bi zapravljal več, drugi manj, eden bi kupil to, drugi ono. Mož bi kupil avto, žena pa novo kuhinjo, če povem zelo klišejsko.

Sam sem na primer v času mladosti najinega zakona veliko zapravljal za jadralno padalo in vso opremo, ki gre zraven. Prav nič poceni, denarja za marsikaj mnogo bolj pomembnega ni bilo, a za padalsko opremo se je pa vedno našlo. Da bo varno … je bil prikladen izgovor in dober argument.

“Eno meso” tudi na področju financ?

Saj poznamo stavek ‘Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso’ (Ef 5, 31), ki se štirikrat ponovi v Svetem pismu. Govori o treh stvareh: o zapuščanju staršev, pridruževanju zakoncu in edinosti med njima. Pustimo danes ob strani prvi dve in se posvetimo tretji in še to le na področju financ.

Ali postati ‘eno meso’ pomeni edinost tudi na področju financ? Vendar, kako naj se uskladiva v ‘eno meso’, ko pa prihajava iz družin z različnim odnosom do denarja: pri enem od zakoncev so se o denarju pogovarjali odkrito, drugje je bila to tabu tema, pri enem sta imela ‘ata in mama skupno blagajno’, pri drugem pa sta imela ‘ločene proračune’? Kako pa naj prideva do edinosti, če pa se vedno spreva, ko se pogovarjava o financah? Se že pojavi kaj, kar naju zapelje v vode prepira. Poleg tega pa velja, da ‘denar tako in tako pokvari človeka’, in če pokvari človeka, gotovo pokvari tudi zakon. Zato se ne spodobi kaj veliko govoriti o njem. Še Sveto pismo pravi, da je ‘korenina vsega zla je pohlep po denarju’ (prim. 1 Tim 6,10). Če dobro preberete ta stavek, lahko opazite, da pravzaprav ne govori o tem, da je denar korenina vsega zla, pač pa pohlep po njem … Vsekakor, denar je močna reč – za slabo in tudi za dobro. V tem sva si zakonca velikokrat edina, a teme vseeno raje ne načneta. Da je mir.

Če se povrnem k edinosti v zakonu, ali ni tako, da naj bi zakonca, ko stopita na skupno pot začela s kulturo ‘midva’, namesto, da bi nadaljevala s kulturo ‘jaz’. Tudi na področju denarja in odnosa do njega. In zakonca naj bi seveda uporabljala svojilni zaimek ‘najino’, namesto ‘moje’. Vsak evro, ki pride v ‘najino’ družino, je ‘najin’ in ne od onega, ki ga je prinesel. Vsak evro, ki gre iz ‘najine’ družine, sva ‘midva’ porabila in ne oni, ki ga je v resnici porabil. Za oboje – za služenje in porabljanje – sva odgovorna midva. Oba. Skupaj. Enakopravno.

Kako priti so skupnega denarja?

Nič težjega kot to! Včasih se sicer kakšnemu paru to kar čudežno zgodi. S časom namreč opazita, da je eden bolj spreten v ravnanju z denarjem, zaupanje med njima je veliko, in se prepustita temu, kar se je samo po sebi zgodilo med njima. Idealno, a večinoma ne gre tako lahko. In s časom se lahko spridi, če se s to temo ne ukvarjata redno.

Je bila pa v zgornjem odstavku omenjena besedica zaupanje, ki je ključnega pomena – tudi in predvsem – ko gre za skupen denar. Zaupanje se pa izgrajuje počasi, s pogovorom in na praktičnih primerih v vsakdanjosti življenja. Tako, da noben od zakoncev ne izkorišča drugega in da noben od njiju nima niti občutka da ga, tako, da noben od njiju ne zapravlja velikih zneskov brez skupne odločitve.

Veliko skušnjav je tule, potrebnih je veliko pogovorov ter veliko ljubezni in spoštovanja. To pa je edino kar lahko pripelje do ‘enega mesa’ na področju financ. A se splača. Tudi zato, da ne kupiš precenjenega sesalca samo zato, ker ima ‘gospa svoj denar’, da mož spozna, da obstaja še kaj drugega kot egoizem letenja s padalom. In če tega ne spozna sam, se ga “sklati z neba”.

Foto: www.freeimages.com, Pipp

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja