Moj največji dosežek: biti žena in mama!

,

Pred kakšnim mesecem sem v povezavi s službo izpolnjevala prijavnico, na kateri naj bi navedla tudi »svoj največji dosežek«. Brž ko ne je organizatorja posveta zanimal dosežek akademske vrste.

S ponosom in nasmehom na ustih sem napisala na prvo alinejo: žena in mama treh otrok ter nato nadaljevala z ostalimi tuzemskimi dosežki. Ob potrditvi prijave mi nihče ni omenil, da je s prijavnico kaj narobe. Hvala lepa torej za potrditev veličine mojega zakonskega stanu in materinstva.

V preteklem letu smo kot družina spoznali mlad par, ki sta poleti postala mož in žena. Spoprijateljili smo se in se zbližali. Hvaležna sem za to danost, saj ob njiju podoživljam začetke najinega zakona, ponovno vidim lepoto prvih zakonskih korakov in hkrati čutim njuno željo po postavitvi trdnih temeljev, torej uspešnega zakona, ki bo držal do večnosti. Vsaj.

Še tako uspešna kariera je drugorazredna ob neskončno višji poklicanosti

Ob njiju vidim, kako živa in uporabna je Božja beseda danes. Naša prijatelja/mladoporočenca sta po merilih tega sveta na odskočni deski uspešnih akademskih karier (inženir in zdravnica), popotnika svetovnega formata, s stanovanjem v centru mesta, finančno neodvisna in preskrbljena.

Ona je bila upravičeno vesela in ponosna nase (mi pa na njo) ob končanem študiju medicine, vendar ji sprva tako prijetno nazivanje z »gospa doktor« po nekem času ni dajalo več začetnega navdušenja.

Doseženi uspeh je izgubil čarobno moč, intenziteta je popustila. Močna čustva doživetij akademskega sveta so postala čustva iz druge sfere, saj je začutila, da je s poročnim prstanom dobila ogromen izziv …

Postati uspešna žena in nekoč tudi mati

Zveni preprosto, a je mnogo težje dosegljivo kot napredovanje v službi. Vmesni izpiti in kolokviji na poti zakonskega življenja in materinstva niso ob koncu učnih obdobij – vsak dan in vsak trenutek sem poklicana, da se v ljubezni do moža in otrok odločim, reagiram, in če je potrebno, tudi argumentiram.

Ne zatiskam si oči in ne idealiziram pojma uspešnosti v zakonu in pri vzgoji, saj je to mnogokrat izjemno naporno ob vsakodnevnih obveznostih.

V službi želijo, da vložim več, da se dokazujem, da nadgrajujem, kar po navadi preprosto pomeni, da namenim službi in delu zanjo več časa. Posledično me ni doma, pri moji družini.

Takšni intervali službenih odsotnosti me fizično utrudijo in najpogosteje izzovejo slabo vest, ker nisem tam, kjer bi želela biti – pri svoji družini. Iz slabe vesti se nato razvije razočaranje nad sabo in slaba volja, ki jo najpogosteje stresem na moža in otroke.

Instant nadomestki za praznino

Pogosto se zapletem v pogovore o tem, koliko časa je vredno nameniti službi na račun družine. Pri mlajših sodelavkah, znankah in celo parih sem opazila, kako so »zadovoljni«, da jih doma čaka kužek, ki ga je potrebno sicer še peljati na sprehod, ga počesati in nahraniti – vendar kaj več ni potrebno. Zvečer kužka »pocartajo« in ga dajo spat v svojo posteljo!

Oprostite, zame je to izkrivljeno in nesprejemljivo. V takšnem ravnanju vidim popolnoma zgrešeno usmerjeno potrebo po bližini in usmeritvi materinskih čustev.

Moti me, da ljudje enačijo vlogo skrbnika hišnega ljubljenčka s starševsko vlogo. Nežna ženina in materina dlan, ki boža, topel objem, ki varuje in brani, tenkočutno uho, ki posluša in sliši tudi tisto, kar ni bilo povedano, in ljubezni polno srce, ki se daruje za druge – vse to je Bog namenil za ljudi.

V tem se lahko najdem kot ženska, to me bo napolnilo in osrečilo. In če to ni uspeh, ne vem kaj je!

Foto: Unsplash

Prispevek je bil objavljen v Reviji DiŽ, december 2017.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.