Marko Rijavec: Jezus je odšel, nas pa prepustil napakam

Marko Rijavec, župnik v Idriji, stalni sodelavec katoliškega tednika Družina v rubriki Evangelij in življenje in bloger, nas v odličnem zapisu o Jezusovem odhodu spodbudi k sprejemanju odgovornosti za učenje s pomočjo naših napak … in seveda s pomočjo evangelija.

Enkrat mora priti do trenutka, ko otroci odletijo iz gnezda, ravno tako mora priti do trenutka, ko se Bog umakne, ker je že povedal, kar je mislil, in nas pusti leteti same. Zaradi zaupanja, ne zaradi brezbrižnosti, zato, da bi končno začeli živeti kot odrasli ljudje, odgovorni za svoja dejanja.

Strah pred odraslostjo

Zato Jezus odhaja. Njegovi učenci pa v zrak! »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« (Jn 14,5.8) Kakor apostoli si tudi mi želimo in pričakujemo podrobna navodila, kam naj gremo, kako naj se obnašamo, se odločamo, vedno znova in že dolgo je tako. Tudi če pustimo ob strani tiste edine knjige, ki se še dobro prodajajo, »Sto navad uspešnih ljudi«, »Kako uspeti v življenju« in podobne priročnike, smo ob zadnjem dogajanju ljudje res morali odkriti, da kljub svojim letom še zdaleč nismo odrasli. Da smo samo veliki otroci, ki smo punčke zamenjali za otroke in palice za pištole, obnašamo pa se še vedno enako kot prej. Ne znamo – ali pa nočemo biti odrasli, odgovorni, za vsako stvar želimo predpis, ukaz, navodilo.

Seveda, kjer samo izpolnjujemo predpise, ni mogoče narediti napake. Oziroma, če jo, potem lahko krivdo zanjo naprtimo nadrejenemu, ki je izdal ukaz, to nam je všeč, biti pri vsem nedolžen in brez krivde, zato nočemo odrasti in sprejeti odgovornosti za svoja dejanja. Malce k temu seveda prispeva tudi družba, za eno samo napako te raztrga, ti uniči življenje in kariero. Ker namreč biti odrasel pomeni živeti tudi s svojimi slabostmi in napačnimi odločitvami, kar je sicer hudo, a je nujno, če želimo živeti kot svobodni ljudje, ki ne delajo, kar morajo, ampak to, kar menijo, da je prav. In odkriti, kaj je v resnici prav, se da samo z napakami …

Pot, resnica, življenje

Zato Jezus odhaja. Dal nam je evangelij, zdaj pa nas prepušča našim napakam, ker se bomo samo iz njih naučili evangelij tudi živeti. Evangelij je namreč življenje svobodnih ljudi, ne robotov ali cenenih posnemovalcev, ampak razmišljujočih, ustvarjalnih ljudi, ki hodijo, ne da bi videli globino obzorja.

Zato Jezus odhaja in pušča za seboj en sam namig. »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6) Tri nedokončane stvari, to je Jezus in to je njegov evangelij, »pot«, ki je ne more dvakrat enako prehoditi nihče, »resnica«, do katere se mora vsakdo prebiti sam, »življenje«, ki se gradi sproti, z odločitvami v danem trenutku. In to je pot k Očetu. Postajati »sin«, ki »mu je Oče dal vse v roke« (Jn 13,3) in ki ga je pustil svobodnega, da z njim naredi, karkoli hoče (Jn 10,18). Da se s tuhtanjem, iskanjem, tudi s trpljenjem in po napakah odgovorno odloči: dati življenje zase ali za svoje brate, pač to, kar meni, da je najbolj prav.

Kdor se tako odloča, bo – tudi preko napak – prišel do Očeta. Ker se do Očeta lahko pride samo kot sin, nikoli kot suženj.

(misel ob 5. velikonočni nedelji, leto A)

Vir: Blog Marka Rijavca Besede za srce


Komentar uredništva

Odrasti je treba in zaživeti svoje življenje. Jezus nas je k temu spodbudil s svojim odhodom. Nam pa je pustil dobra navodila v obliki zapisane Božje besede in jasnim namigom: “Jaz sem pot, resnica in življenje.” (Jn 14,6).

V teh kratkih, super-znanih besedah je skrito vse, kar rabimo, da se usmerimo “v prav”.

On je Pot: Vemo torej po kateri poti hoditi – po taki in na tak način kot Jezus. Super, da imamo zapisano v Svetem pismu. Samo vzeti ga moramo v roke in začeti odkrivati …

… Resnico. Kakšno veselje, ko se zakonci zavemo in vemo, da smo lahko v svojem življenju, v svojih odnosih lahko v območju Resnice. Če jo le iščemo. Magari malo, pa po malo. Vsak dan. V Družini in Življenju temu pravimo stotinka dneva (=15 minut). Zakonca skupaj.

In Jezus je Življenje. Večno Življenje. Ali je treba kaj dodati? Nič. Je pa treba imeti le nekaj malega vere in obenem prositi (Mt 7,7) za več: vere in milosti.

Potem pa “gas” v delanje napak, kot pravi Marko Rijavec.

Foto: Analogicus, Pixabay

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.