“Mami, tečna si! Pojdi brat Sveto pismo!”

Moje prvo srečanje s Svetim pismom sega v moje otroštvo, ko sva skupaj z bratom listala in občudovala slike v tistem tako znanem Svetim pismom z rdečimi platnicami.  Z zanimanjem sem poslušala zgodbe iz stare zaveze ter se čudila dojenčku položenem v jasli …

Potem sem bila tekom odraščanja povabljena med bralce Božje besede pri svetih mašah. Da se ne bi spravljala v sramoto, sem vsakič pred mašo doma prebrala berilo in priznam, da največkrat nisem razumela, kaj prebiram … A danes vidim, da je Bog vseeno deloval in sejal!

Jezus na stranskem tiru

Ob zaključku najstniških let, sem spoznala svojega bodočega moža in ko sva obiskovala duhovne vaje, sva večkrat razmišljala ob Božji besedi in se počasi uvajala v razbiranje navodil za skupno pot, ki naju je čakala!

A vedno sva imela priokus težkega, nerazumljivega teksta, ki je tako malo življenjski! Po poroki so začeli prihajati otroci in vse skupaj, z Jezusom vred, sem postavila malo na stranski tir, misleč, da bo že prišel čas za mojo duhovnost.

A realnost je pokazala, da ni nikoli pravega časa, razpoloženja in vedno tisoč izgovorov, da je branje Svetega pisma pač prezahtevno. Gospod pa je imel svoje načrte in oba z možem sva počasi zorela za spoznanje, ki je sledilo.

Sv. Duh, na pomoč!

Po petih letih skupne poti sva se udeležila Temeljnega seminarja za zakonce, ki je takrat potekal  v Ankaranu. Tam sem prvič slišala in prejela jasna navodila za branje Božje besede.

Dejstvo, da je potrebno vsakič pred prebiranjem Svetega pisma na pomoč poklicati Svetega Duha, mi je vlilo novega poguma, da spet poskusim.

Po prihodu domov, pa so me čakale stare tirnice in pokazati sem morala malo več volje, da pričnem s prebiranjem Svetega pisma! Večkrat sem živčno iskala mirnih trenutkov, ko bom lahko v tišini sedela in brala Božjo besedo. A vse prevečkrat sem šla zvečer razočarana nad seboj spat, ker mi ni uspelo …

Kar sedaj začni …

Nekega popoldneva, ko sem bila obdana s svojimi nadobudnimi otroki, starimi od 2 do 6 let, me je prešinilo! Kar sedaj začni, tukaj med njimi, na glas prebiraj Sveto pismo.

In res: otrokom sem razložila, da bom na glas brala in naj se med tem poskusijo mirno igrati :)! Tako sem vztrajala kak teden, ko me nekega dne moj 4 letni Jakob presenetil z vprašanjem: “Mami, zakaj ti vsak dan bereš Sveto pismo?” Hitro in modro mu odgovorim:” Veš, branje Božje besede me pomirja in potem sem čez dan manj tečna!”

Po dveh urah, ko so me že spravili na obrate, kot pač otroci znajo, sem začela vpiti na njih in do mene hitro prileti Jakob in modro reče: “Mami, tečna si! Pojdi brat Sveto pismo!”

Seveda mi je takoj zaprl usta, a mi hkrati dal veliko potrditev, da otroci zelo dobro vedo, kaj starši rečemo in da kljub vsemu tudi oni slišijo, kaj nam govori Bog preko Božje besede!

Ni trajalo dolgo, ko smo se odpravljali na izlet in ker nam je “pokanje” od doma vedno pobralo precej časa in živcev, sem obljubila nagrado otrokom, če bodo pravočasno v avtu. Malo tekmovalnega duha je pripomoglo, da smo bili res hitreje pripravljeni, a zadnja od deklet je vpila:

“Prvi bodo zadnji in zadnji bodo prvi, pravi Jezus! A dobim tudi jaz nagrado?” Otroci dajo odraslim večkrat misliti in Sveti Duh, ki verjamem, da tudi po njih govori, tudi!

Stalnica in opora

Danes so ti moji otroci najstniki in kdaj pa kdaj že sami sežejo po Svetem pismu in srčno upam in molim, da tudi njim v življenju Božja beseda postane stalnica in opora!

Sama si sedaj veliko lažje vsako jutro vzamem čas, da začnem dan z Gospodom; včasih bolj goreče, včasih preprosto v zvestobi. Toda brez tega, da se zjutraj posvetim Gospodu, ne bi zmogla skozi vse ovire, preizkušnje, ki jih življenje vedno znova prinaša.

Tako pa vem, da se lahko vedno obrnem Nanj, ki je zvest in ki mi vztrajno govori po svoji Besedi! Hvala Bogu za tako potrpežljivega Očeta!

Foto: Unsplash