Mama ob smrti otroka: “Moja edina prava domovina so nebesa”

,

Če pozorno prisluhnete besedilu pesmi Nebeški Jeruzalem, boste ugotovili, zakaj si jo je moj skoraj 12-letni sin Rožle izbral, da bi mu jo zapeli na pogrebu. Rekel je, da mu blaži bolečine in ga dviguje k Jezusu, medtem ko mu je tumor razjedal obraz in ustno votlino. In ta pesem je res donela do neba med njegovim pogrebom in nas navdajala z upanjem in pogumom.

Danes lahko mirno rečem, da so moja edina prava domovina nebesa, kljub spoznanju, da bom v naši zemeljski domovini vedno preizkušana in da mi bo hudobni prišepetovalec vedno metal polena pod noge. Kot na primer pri vzgoji, kjer se večkrat počutim popolnoma nemočno, četudi si želim, da bi moja dejanja bila zgled vere. Tako pa sem deležna najstniških uporov, nerganja in negiranja vsega, kar je meni sveto in kar se mi v luči vere zdi najbolj prav. Skozi moje oči je vzgoja za nebeško kraljestvo trnjeva pot in marsikdaj prebodeno srce nemočne mame.

V preteklih tednih karantene – ob šolanju doma, blaženju stisk otrok ob žalovanju za umrlim bratom, organizaciji gospodinjskih opravil … – sem se pogosto vprašala, kaj je dejansko najpomembnejše. Opravljene vse šolske obveznosti? Odlične ocene? Do potankosti počiščeno stanovanje? Duševno zdravje? Molitev? Ohranjanje stikov s prijatelji?

Kaj vse nas, starše, obremenjuje in skrbi! Morda je res uspešnost po zemeljskih merilih to, da so otroci preskrbljeni, obdani s prijatelji, iznajdljivi, imajo dobro plačane službe, so pri sosedih zapisani kot lepo vzgojeni otroci … Pa se kdaj vprašamo, kaj pomeni biti uspešen po merilih nebeškega kraljestva?

Ko obtičiš v zastoju …

Ko je naš Rožle na smrt zbolel, so spontano začele odpadati tiste »običajne« skrbi, ki jih imamo starši. Namesto tega so v ospredje začeli prihajati pogovori o osebni veri, prežeti z resničnimi primeri, ko je Jezus posredoval in dogodek obrnil v pravo smer.

Tako se nama je z Rožletom pripetilo, da sva hitela na slikanje glave. Na avtocesti se je v trenutku pojavil gost promet, ki se je spremenil v nepremični zastoj. V stiski zaradi pomanjkanja časa sem ugotovila, da v svoji veliki nemoči lahko storim le eno: začnem Boga slaviti in se mu zahvaljevati za zastoj, ker ima z nama drugačen načrt. Kmalu se je kolona začela po polžje premikati. In to še ni vse! Bolj, ko sem se goreče zahvaljevala za vse mogoče, tudi za gotovo zamudo, hitreje sem lahko vozila. Kar naenkrat sem se zavedla, da sva že blizu bolnice, da imava same zelene semaforje in skoraj prazno cesto. Še danes ne morem verjeti, da sva prišla na pregled petnajst minut pred predvidenim slikanjem.

Zaradi takih malih čudežev je začelo rasti zaupanje v Jezusa in moč molitve tudi pri otrocih. Bolj ko je Rožle zadnja dva meseca svojega življenja trpel, bolj se je izročal Jezusu – slišala sem ga, kako si je ponavljal: »Jezus, usmili se me!«

Uspešnost po Božjih merilih

Po pogrebu sem čutila globoko hvaležnost in olajšanje, da Rožletu nikoli nisem lagala o veri, o Jezusu, o Božjem načrtu zanj. Blagor meni, čeprav nisem videla Jezusa, ampak sem (kljub neznosnemu trpljenju sina) še vedno trdno verovala in zaupala. Zelo sem hvaležna, da je Rožle v času zdravljenja sklenil prijateljstvo z Jezusom in nam na lastnem pogrebu dal spoznati, da nebeški Jeruzalem resnično obstaja.

Tam je naš pravi dom, kjer se bomo spet objeli s svojimi ljubljenimi. Tam nam bo Bog obrisal solze z žalostnih oči, premagano bo vse trpljenje, žalost in bolečine. Tam nam bo Jezus podaril mir, veselje ter nas obdal s svojo ljubeznijo, če se mu bomo popolnoma predali, se mu zahvalili za vsak še tako težak trenutek, saj bo ob tem na nas razlival blagoslove (kot nam obljublja v Svetem pismu), da bomo lažje zdržali do konca vsega, kar nam je namenjeno.

Čeprav mi hudobnež v trenutkih žalovanja večkrat prišepetava, kaj vse bi lahko Rožle s svojimi mnogimi interesi in razgledanostjo postal, pa mu ni bilo dano, popolnoma zaupam, da je dosegel svoj namen na Zemlji in sedaj zaradi svoje otroške vere zre Božje obličje, kar je za starša največje plačilo.


Avtor: Urška Valjavec

Foto: Unsplash

Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje, junij 2020.

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.