Konec sveta zagotovo pride! Kdaj pa?

Konec sveta? Spreobrni se!

V enem od podjetij, kjer sem delal, so se ljudje pred časom pogovarjali o koncu sveta, ki da so ga napovedali Maji. Zdelo se mi je, da jih to resnično skrbi. Moj predlog, da bi preprosto opravili dobro spoved, preden bo vsega konec, jih ni navdušil, pač pa naletel na rahel posmeh.

Zdi se, da so napovedi o koncih sveta pri nas kar resna tema. Nekateri ga jemljejo tudi bolj za hec, tako kot oni šaljivci, ki so preko Facebooka povabili na dogodek konca sveta, ki se bo zgodil na “najbolj priljubljeni točki preživljanja koncev sveta v Sloveniji – na Šmarni gori”.

Zagotovo pride!

Tudi Jezus je napovedal konec sveta. Kar na veliko se je razgovoril o tem, da kamen v templju ne bo ostal na kamnu (Mt 24, 2), pa o začetku gorja, kjer govori o vojnah, veliki stiski, lažnih prerokih, pa o strašnih znamenjih. Sonce bo namreč otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe, zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. (prim. Mt 24, 29).

Jezus tudi pravi, da “za tisti dan in uro ne ve nihče, ne angeli v nebesih ve Sin, ampak samo Oče” (Mt 24, 36). Kar strašljivo je brati ta poglavja v Svetem pismu, a Jezus nam je dal tudi vedeti, naj bomo stalno pripravljeni (Mt 24, 44). Tako, da moje besede o dobri spovedi niso bile odveč.

Priložnost za pogovor

A ni zanimivo, da v krščanski Sloveniji bolj verjamemo napovedim oddaljenih Majev, kot pa napovedi, ki jo je moč prebrati v knjigi vseh knjig, ki nam vse lepo razloži in celo da tolažbe. S Kristusovim prihodom se bo namreč pokazala Božja zmaga nad zlom in da bo nastalo “novo nebo in nova zemlja” (prim. Raz 21, 1)? Ha, to vzamemo kot pravljico za otroke, a zaradi majevske napovedi zganjamo paniko.

A tudi taki “konci sveta” so lahko priložnost za nas kristjane, da na “dvorišču poganov” (= v dialoškem razmerju z neverujočimi) začnemo pogovor o minljivosti, večnosti, veri in upanju.

To ljudi še kako zanima. In zato iskreno iščejo, pa ne najdejo. Velikokrat prav zaradi nas. Ker o teh stvareh ne znamo in si ne upamo spregovoriti z vidika naše vere. Oboje: ne znamo in ne upamo, ker se sami nismo poučili in ker sami ne verujemo.

Že večkrat se mi je zgodilo, da mi je nekdo, ki sicer ni veren rekel, da mi vero zavida. V pogovoru smo prišli do tega, da iskreno išče, a da v naši Cerkvi odgovorov ne najde. Eden od zavistnežev je celo rekel, da se mu zdi, da se je proti Cerkvi treba boriti in jo zatirati.

Ja, res je čas, da gremo kristjani – tako kot Samarijanka – lepo k izviru (preko prebiranja Svetega pisma), se tam napijemo “čiste vode”, pridobimo znanje, poglobimo vero in utrdimo upanje. Potem pa okrepljeni z Jezusom pri maši pričujemo o tem kar vemo in kar smo doživeli. Kako nam pač Bog pomaga v življenju. Z besedo in zgledom, ter brez pridiganja in moralističnega povzdigovanja kazalca.

Foto: Yosh GinsuUnsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.