Oddam najmlajšega v vrtcu in se zapodim v gozd. Manjka mi gibanja, hkrati pa vem, da se je začela sezona rasti gob. Zanima me, če mojih običajnih rastiščih najdem kakšnega jurčka.
Ozrem se okoli sebe in vidim, da nisem edina, ki opreza za gobami. Kar nekaj gobarjev srečam. Nekateri s pleteno košaro in cigareto v roki, spet drugi s plastičnimi vrečkami. Ko jih opazujem, razmišljam: iskanje gob je kot iskanje Boga. Gobe nabirajo poznavalci, pa tudi taki, ki ne ločijo marele od mušnice. Ko se začne sezona in stopiš v gozd, pomisliš: pa saj vsi iščejo gobe!
Vsi iščejo gobe in tudi Boga mnogi
Tudi Boga iščejo mnogi. In tako kot neizkušeni gobarji iščejo gobe na mestih, kamor izkušen gobar ne bo nikoli pogledal, tako tudi ljudje iščemo Boga na različnih krajih. Če se gobar zmoti in nabere ter zaužije strupeno gobo, se lahko zastrupi in umre. Prav tako se lahko »zastrupimo« in duhovno umremo, če v iskanju Boga zaidemo s poti.
Če hočeš postati izkušen gobar, potrebuješ mentorja. Zame je bil to moj mož. Podučil me je, kako prepoznaš užitno gobo, mi pokazal rastišča, me naučil razlikovati med posameznimi vrstami. Prav podobno je na poti duhovne rasti. Ko iščeš Boga in z njim gradiš oseben odnos, potrebuješ mentorje. Ljudi, ki so to pot že prehodili pred teboj. Ki vedo, kje so izviri žive vode in te k njim vedno znova usmerjajo.
Povedati ali ne povedati
Veliko vzporednic je med nabiranjem gob in iskanjem Boga. Toda v eni, bistveni stvari se gobarji in kristjani vseeno razlikujejo: če za gobarje velja, da lokacij, kjer rastejo gobe, ne bodo nikoli izdali, za pravega apostola to ne velja. Jezusov učenec, ki je spoznal Boga in ima z njim oseben odnos, si ne bo mogel pomagati, da o Jezusu ne bi govoril tudi drugim. Jim do potankosti pokazal vseh »lokacij« (zgodb o Božjih dotikih), na katerih se je srečal z Jezusom.
Tudi v gozdu lahko doživiš Božji dotik. Pred nekaj dnevi sem tako v gozdu srečala nekega moža z veliko vrečo, ga pozdravila in pobarala, kako je z bero. Navdušen mi je pokazal najdbo, hkrati pa povedal, da je vse gobane nabral pod kostanjem in mi z roko nakazal smer. Ko sem ga vprašala, če bo skuhal gobovo juho, mi je zaupal, da gob sploh ne sme jesti, ker je rakav bolnik. Da jih nese ženi, ki jih ima rada. Njegove besede so me ganile. In v bližini tistega kostanja sem odkrila še enega jurčka. Edinega ta dan.
Foto: Marjeta Bec
