Kje je duša mojega sozakonca?

»Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« (Luka 1,34), je Marija vprašala angela. Njegov odgovor je bil docela nenavaden: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila« (Luka 1,35).

V tem Marijinem vprašanju in angelovem odgovoru se skriva vsa drama odnosa med zakoncema. Predlagam vam, da si tako Marijino vprašanje kot angelov odgovor zapomnite na pamet, čeprav vam nemara ta hip ni jasno, kaj se skriva v vprašanju in kaj v odgovoru, in kaj je v njima tako posebnega.

Podajmo se na pot kratkega raziskovanja

Začnimo na točki, ki jo poznate in razumete. Če spolnost med zakoncema zamira in je vse redkejša ter povezana z vse več nelagodja; če se zakonca telesno ne privlačita več in gre odtujevanje celo tako daleč, da spita v ločenih prostorih, vsi veste, kje je treba iskati rešitev. Veste namreč, da je zastoj v spolnosti samo simptom, da sta se zakona čustveno oddaljila.

Usihajočo spolnost je treba postaviti v širši kontekst, na raven čustvenega odnosa.

Če čustva ljubezni med zakoncema oživijo, se, če sta oba telesno zdrava, obnovi tudi spolnost, ki je nekaj parcialnega in ožjega od čustev. Ali drugače: močna čustvena privlačnost je hkrati zagotovilo veselja do spolnosti.

Zakonitost, da so močna čustva pogoj za dobro spolnost, poznajo in metodološko obvladajo tudi zakonski in družinski terapevti. Do tu nam je vse bolj ali manj razumljivo. Toda praksa kaže, da čustvena letargija, čustveno mrtvilo ali čustvena otrplost med zakoncema nikakor ni preprosto obnovljiva. Dva, katerih čustva so klinično mrtva, bosta sama s svojimi močmi težko kaj spremenila. In to tudi v primeru, če bosta poiskala pomoč terapevta.

Na tej točki se začenja moja temeljna kritika zakonske in družinske terapije

Kot je namreč za obnovo spolnega življenja potreben širši kontekst, ki ga predstavlja svet čustev, tako je treba tudi čustveno letargijo postaviti v širši kontekst. Toda kateri?

Psihološka in psihoterapevtska doktrina ne poznata nobenega širšega konteksta kot so čustva, zato ignorirata dejstvo, da je čustvena odtujenost simptom za duhovno mrtvilo med zakoncema, znamenje duhovne letargije. Tako kot čustva predstavljajo širši horizont za biologijo, za telesnost, torej spolnost, tako duhovnost predstavlja najširši, absolutni, torej zadnji in nepresegljivi horizont za čustva.

O duhovni razsežnosti odnosa med zakonci bi morali govoriti bolj jasno, predvsem pa strokovno bolj pošteno. Nobenega dvoma namreč ni, da se vse, kar pripada naravi, utrudi in postopoma propade. Telo in čustva pa so sama po sebi zgolj del narave, ki ima, kot rečeno, omejeno količino energije. Vse v naravi je povrženo zakonu entropije, se pravi, postopnemu nazadovanju, razpadanju notranjih povezovalnih sil.

O tem nam nedvoumno priča pojav črne luknje, ki nastane po eksploziji supernove. Celo zvezda, z maso, ki več desetkrat presega Sončevo, v več milijardah let izčrpa zaloge goriva in se začne ohlajati, hkrati pa se v njej manjša tudi pritisk. Zvezda se potem ne more več upirati lastni gravitacijski sili, zato se njena sredica sesede pod lastno težo. Ob eksploziji njen plašč raznese v obliki meglice, iz jedra pa lahko nastane nevtronska zvezda ali črna luknja.

Če se ohlajajo in nazadnje propadejo celo nepredstavljivo velike zvezde, kako se ne bi sčasoma zaradi naporov, ki jih od nas terja življenje, ne izčrpala tudi naša telesa in naša čustvena energija.

Za zvezde, ko porabijo energijo, ni rešitve; za človeka, ki bi računal le na moč svoje volje in na vlogo človeškega psihoterapevtskega znanja, ravno tako ni  rešitve, čeprav tega ne priznamo in se s psihološko stroko vred pretvarjamo, da smo perpetuum mobile, telesni in čustveni stroj, ki sam iz sebe deluje v neskončnost.

Neprekosljivo je to resničnost, s tako rekoč popolno psihološko natančnostjo, opisal Lojze Kovačič. Za svoj roman Kristalni čas je leta 1991 prejel prvič podeljeno nagrado kresnik, leta 2016 pa še srebrnega kresnika za najboljši roman zadnjih petindvajset let. Ta vrhunska literarna mojstrovina je iskrena osebna izpoved; po avtorjevih besedah je to »dokument o duši«.

Kovačič namreč v tem romanu išče dušo svoje žene

In je ne najde, kar je bilo tragično za oba. Zelo iskreno in precizno raziskuje svojo in ženino dušo, ki se nikoli ne srečata. Zakon nazadnje razpade.

Verjetno sedaj laže razumemo, da tudi Marija sama iz sebe ne bi mogla spoznati svojega moža. Angel ji pove, da bo Sveti Duh tisti, ki ji bo pomagal najti dušo njenega moža.

Vsak zakonski par, ki hoče ostati skupaj, a ne v životarjenju, marveč v ljubezni, se mora odpreti Svetemu Duhu. V njem, ki je absolutni, najširši in zadnji horizont, se čustva lahko ohranijo pri življenju, s tem pa seveda tudi spolnost, ki je bistveno odvisna od kakovosti čustvenega razmerja med zakoncema.

Lojze Kovačič je iz svoje izkušnje natančno popisal zakonitosti partnerskega odnosa, ne le svojega, temveč nasploh. Če bi psihoterapevti brali Kovačiča dovolj natančno in neobremenjeno s svojimi doktrinalnimi apriorizmi, bi na svoje postopke gledali z rezervo. Mogoče bi kdo od njih hotel raziskovati dlje od točke preloma, ki jo je Kovačič sicer odkril, a se je pri njej ustavil, ker mu žena ni mogla ali pa mu ni bila pripravljena slediti.

V nadaljevanju se kratko sprehodimo skozi Kovačičevo ljubezensko in zakonsko avanturo. Začnimo pri točki, kjer se je vse skupaj začelo, in mu sledimo do točke preloma, ki jo je sicer našel, žal samo on, zato jo z ženo nista presegla. Točki preloma ni sledil prvi korak v smeri rešitve, temveč prvi korak v smeri katastrofe; žena je namreč nazadnje naredila samomor.

‘Zgodilo se je,’ pravi Kovačič, ‘v redakciji Pionirskega lista, v kateri je službovala. … Ko sem se je prvič dotaknil, je bilo zame, kot bi se dotaknil zvezde na nebu. Opogumil sem se, pomaknil sem glavo naprej in jo poljubil. Bilo je decembra 1950. Potem se ni zgodilo nič. Pospremil sem jo na tramvajsko postajo. Naslednji dan sem spet prišel. Pustila me je, da sem z od mraza zakrastenimi ušesi obvisel nad njeno ramo. Teden za tem sem jo že smel poljubiti, tudi roko položiti na njene prsi in nato se je zgodilo, kar se mora zgoditi. Na silvestrovo, ko so v njeni redakciji slavili novo leto, sva proti večeru, ko so vsi odšli, ostala za zaklenjenimi vrati. Ko sva se umirila, je prišlo tisto pravo, kar se imenuje ljubezen. Prvikrat mi je sama od sebe nekaj malega povedala o sebi, potem nikoli več.’

Pozneje je iz nje izvlekel, da je po prezgodnji mamini smrti kot deklica živela pri svoji teti v Vižmarjih. Rejništvo je bilo trpko, v pomanjkanju in brez ljubezni. Sledila so leta v partizanih. Sam pa se ji ni upal povedati, da je iz koloborantske družine.

Med njima je bila sprva velika telesna in čustvena privlačnost, a vendar zapiše: »Spoznal sem jo po telesu, ne pa po duši.« Zanosila je, nato sta se poročila. Prepad se je poglabljal. Njo je bilo strah, ker ni imel redne službe, ampak je služil s članki. Pogosto je jokala. A ni uganil zakaj. Ni mu povedala. Morda je bila preponosna, ali ideološko sramežljiva, tako je tuhtal. Do konca je ostala nedostopna in boleče nerazrešljiva. »Samo enkrat se spomnim, da sva bila uglašena, poleti nekega večera, ko sva se držeč za roko vračala iz Tivolija. Bilo je pod razsvetljenim napuščem Name. Ne lepem je bruhnila v prisrčen smeh.« Nikoli več se ni ponovilo. Še zmeraj je sanjal, da bo iz njunega življenja nastalo nekaj pristno lepega. Želel si je, da bi mu govorila o sebi, upal je, da ga bo sama kdaj kaj vprašala, da bi ji razgrnil svoj notranji svet.

Tu je Kovačič klinično mrtvo zvezo pripeljal do točke preloma. Zapisal je: »Ženska je po naravi vernik, bolj enotna od moškega, in če bi moje misli našle prst v njej, bi mogoče vzklile in najino življenje v paru bi bilo bolj sposobno življenja. Ampak do tega ni prišlo.« V veri se nista našla. Njune misli niso šle skozi prizmo vere. Ona ni našla in tudi ni iskala poti do njegove duše. On se je trudil, da bi razumel, kaj jo boli, katere rane iz otroštva in partizanstva so nezaceljene, a vse zaman. Nato je dvakrat skočil čez plot. Vse je šlo samo še navzdol.

Kovačič je spoznal, da bi lahko imela vera neko odločilno vlogo. A se o tem nista pogovarjala. Svet vere jima ni bil dovolj blizu. Ona je ždela in trpela; nikoli ni predelala otroštva in vojne. Več kot to ni zmogla; ko jo je prevaral, se je zlomila. On, ki je bil izjemno tankočuten in obziren in je vse stavil na pogovor, je sčasoma obupal, kajti njena duša se mu je zdela podobna skrivnemu samostanu.

Kovačič je z ženo prehodil običajne faze, vsem dobro znane: od totalne telesne in čustvene privlačnosti, do iskrene želje, da bi s pogovorom vstopila v notranji prostor duše druge drugega. In ker se duši na osnovi pogovora, ključnega orodja, v katerega so zaverovani psihoterapevti, nista srečali, je ljubezen zamrla. Samo slutil je, da se duši lahko zares srečata šele takrat, če se pogovarjata v Svetem Duhu, v Bogu, po veri.

In to se malokdaj zgodi, ker tudi kristjani kot papagaji ponavljamo usodno pogansko prepričanje: »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.« To je herezija, izraz nevere.

Ni prava pot ta, ki jo je do točke preloma prakticiral Kovačič: najprej pogovor, potem pa bi mogoče misli med njima zrasle iz prsti vere. Pač pa obratno: najprej vera, nato psihologija oziroma pogovor.

Pot do duše sozakonca

Kaj to praktično pomeni? Če upata, da se bosta nekoč res začela dobro pogovarjati, in se za to tudi želita potruditi, se to ne bo zgodilo kar tako po človeško, kot se ni zgodilo v zakonu Lojzeta Kovačiča. Če mislita, da sta kristjana zato, ker se najprej pogovarjata in nato kot pika na »i« še molita, sta v zmoti. Najprej molita, ali v avtu ali doma.

Ne odpira duše sozakonca tvoja tankočutna in inteligentna beseda, tvoja spretnost besedovanja v prodiranju v notranjost duše sozakonca. Ampak je Bog tisti, ki kot pri Mariji odpira obzorja notranjega sveta sozakonca.

Zame je pri spovedovanju največja bolečina, ko poročeni pari naštevajo svoje grehe, ne omenijo pa, da skupaj ne molijo. To je ključni problem, to je edini usodni greh. Zakonci naj se ne ukvarjajo toliko s tem, ali ga v tem ali onem polomijo, ampak z vprašanjem, kdaj sva midva res zbrana v Njegovem imenu, da je On sredi med nama. Zato reci svoji ženi: ‘Zmoliva Očenaš, ali desetko ali kaj več za najinega otroka, da bi se lahko učil, da ne bi skrenil s prave poti; zmoliva Očenaš za najine starše, za potrebe države, sveta itd.«

Ko bo v molitvi Gospod med vama, si bosta upala biti drug pred drugim ranljiva. Lahko se je sleči pred sozakoncem, teže pa mu je odkriti svojo ranljivo dušo, ker si preponosen, pa sam ne veš, zakaj; teže je opisati strahove, skrite želje, načrte, ambicije; in to brez strahu, da ne boš nerazumljen, zavrnjen, da bo tvoje probleme sozakonec minimiziral, češ, saj ni tako hudo, ali kaj pa si domišljaš.

Samo če sta po molitvi in Božji besedi v Bogu, v Njegovem Svetem Duhu, si bosta upala drug drugemu povedati, kaj vaju pri drugem iritira, kaj žali, kaj prizadene, pa tudi kaj navduši in dela ponosnega.

Ni čudno, da je papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris Laetitia v poglavju o vzgoji, postavil vprašanje na enak način kot Lojze Kovačič: »Kje je duša mojega otroka?« Če naj otroka res dobro vzgajava, ne potrebujeva mnogo priročnikov, ampak naj spremljava njegovo dušo. A do otrokove duše bova prišla le, če bova prej našla pot do duše drug drugega.

To, kar se mora v zakonu in družini uresničiti, se bo, če se bosta poznala. Sveti Duh je pot in prostor tega spoznanja. Vse drugo je utvara in začasna rešitev.

---

Avtor: Milan Knep, Krk, 8. decembra 2019

Foto: Unsplash