Kidanje gnoja – naše vsakodnevno in nikoli končano opravilo.

Kakšen gnoj? Saj nimam ne krav, ne konj, ne ovac … Kaj neki naj bi kidal? Od kod mi naenkrat prihaja misel o gnoju? Sem kaj popil in haluciniram? Se mi morda v glavi že kisa? Je z menoj vse v redu?

Dani Siter

K razmišljanju o štali in o gnoju, ki ga moram skidati, me je spodbudil članek v Jani, ki sem jo iz firbca kupil, ker me je z naslovnice pozdravljal moj prijatelj, Karli Gržan. Z zanimanjem sem začel prebirati nenavaden članek o nenavadnem »spovedovanju« (spovedovalka je bila namreč Desa Muck) in me je zadelo kot strela z jasnega. Karli namreč pravi takole: »Vsako jutro skidam konjem gnoj (živali so rajske) in hkrati skidam gnoj iz svoje glave.«

Oj, tale je pa močna, sem si rekel. Če ima Karli kaj kidati iz svoje glave, koliko se lahko raznega gnoja nabere v moji glavi. In sem začel brskati za tem strašnim gnojem. Sprva se mi je zdelo, da ga sploh ni, saj sem vendarle čisto v redu: pošten, delaven, skrben, ustrežljiv, nikomur nočem nič žalega, ne ubijam in ne kradem … Pa ni trajalo dolgo, ko sem začel zaznavati kupček za kupčkom … In kmalu se je tega toliko  nabralo, da sem se zgrozil. Začel sem odkrivati: tu kupček negativizma, tam kupček nečimrnosti in spet tam kupi strahov, skrbi, razočaranj, umikov, bežanja, skrivanja, zlaganosti, pravičniških obsodb, privoščljivosti in pričakovanj popolnosti od drugih, medtem, ko sam o sebi nekritično razmišljam … Kaj, da je vse to res v meni, sem si rekel! Saj to je pa res pravi smrdeči gnoj. Koliko kidanja bo še potrebno, da bom vse to skidal! Pa se žal to ne bo nikoli zgodilo. Gre namreč za vsakodnevno in nikoli končano opravilo.

O tem, kako ta gnoj smrdi, ko ga premešam, raje ne bi govoril. Kako lahko z njim hitro vse “zasirjem”, ko ga, namesto da bi ga vrgel proč (na gnoj), vržem v svojega bližnjega … In kako se to hitro zgodi v mojem odnosu do žene, kako hitro ona postane dežurni krivec, ker je z menoj pač »vse v redu«, ker sebe ne vidim, čeprav vem, da me na njej ne moti nič drugega kot moj gnoj (ona je namreč moje ogledalo) …

Saj res, kaj je o tem rekel Jezus? Rekel je: »Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš (Mt 7,3)?

Danes te prosim, Gospod, mi daj moč, da bom v luči tvoje besede in tvojega kruha, s katerim si me zjutraj okrepčal, mogel skidati svoj gnoj in pustiti gnoj mojega bližnjega pri miru.

“V meni je vulkan veselja in hvaležnosti po doživetem”

Ste že kdaj doživeli kaj tako lepega in veličastnega, da je v vašem srcu še dolgo hrumelo kot vulkan, ki se pripravlja na izbruh? ...
Dani Siter

Ali sem (tudi skozi delo) ljubil?

Med poletnimi počitnicami sem očeta večkrat spremljal pri delu. Bil je pleskar. Naučil me je dobro zaščititi vse robove in površine, da bi lahko dobro prepleskala stene. Vendar ni šlo le za opravljeno delo. Šlo je za veliko več ...
Tomaž Kete

Svoje življenje daješ zame in mi pri tem ničesar ne očitaš

Nemoč se zažira v moje telo ... S poslednjimi močmi obrnem glavo, da bi s pogledom še enkrat zaobjela s turobnostjo napolnjen prostor. Takrat ga zagledam. Njega, povitega v povoje. Na kamniti podlagi, mrzli in trdi, počiva njegovo telo. Kdaj so te položili v moj grob, Gospod? Nisem vredna, da ležim ob tebi ... Zdi se, da kamen, neživ in trd, nežno nosi Njega, njegovo izmučeno telo. Kamen nima rok, mi pa jih imamo ...
Gostujoči avtor

Komentiraj