Zgodilo se je, da so otroci doživljali strahove in se jokajoč zbujali sredi noči, češ da jih bo požrl zlobni volk. Spoznal sem, da so nekatere pravljice preveč nasilne. Kaj sedaj? Začel sem jim pripovedovati o resnične zgodbe o prednikih.

Ko gledam kakega očeta štiri-pet-šest-letnega malčka, kako se kot glava družine/odločevalec – v službi je lahko vodja oddelka, vodja prodaje, morda tudi direktor – (simbolno) na kolenih pogaja z njim, da bi, recimo, odšel s plaže na večerjo, še prej pa pospravil plavalno “mašinerijo”, se sprašujem, kam je izginila očetovska avtoriteta, kaj je z našimi očeti.