Oče “Kajna in Abela” ali izzivi prepirov med sinovi

,

Dnevno opazujem odnos med mojima starejšima sinovoma in ga (nehote) primerjam tudi z odnosom do mojega mlajšega brata. Opazim precej podobnosti, predvsem pa tisto, ki se nanaša na ne dojemanje brata kot meni najbližjega.

Izvirni greh

Ne bi rad imel za izgovor, a sovraštvo in tekmovalnost med brati nam je očitno položena v »gene«.

Začnemo lahko z odnosom med Kajnom in Abelom, Ezavom in Jakobom, Jožefom in njegovimi brati in še bi lahko našteval. Prav vsi smo torej zaznamovani s posledicami izvirnega greha (ki nam je bil pri krstu izbrisan, niso pa odstranjene njegove posledice).

Bratu sem zavidal pozornost staršev

Moj odnos z bratom bi lahko neposredno primerjal z odnosom med Ezavom in Jakobom. Starša sta v zgodnjem otroštvu morala zaradi zdravstvenih razlogov precej več časa posvetiti mojemu bratu.

Gledano z današnje perspektive, sem se zaradi tega počutil zapostavljenega, verjetno celo manj ljubljenega. Hote ali nehote sem večjo pozornost staršev bratu zavidal. In nič ni bolj priročno, kot »poravnati ta dolg« v sklopu konflikta.

Provociranje med brati je del procesa odraščanja

Še danes se spominjam dogodka, pri katerem sva se z bratom prerekala glede »lastništva« nad igračami. Eden drugega sva provocirala toliko časa, da je obema prekipelo.

Ravsanje se je stopnjevalo do te mere, da se je moja pest »ustavila« na nosu mojega brata. In takoj je pritekla kri in solze …

A tudi brat mi ni ostal dolžan. Nekoč, med skupnim tuširanjem, mi je obrnil pipo na vročo vodo … in potrebna sta bila led in krema za opekline.

Tudi midva sva se (kot Ezav in Jakob) lahko zbližala v odnosu šele po tem, ko sva se najprej fizično oddaljila (srednja šola, fakulteta). Od takrat naprej lahko »potujeva skupaj« (1 Mojzes 33,12), ponosen sem da imam brata. Za povrh pa je še edini.

Pri mojih starejših dveh sinovih jabolko ni padlo daleč od drevesa

Neko popoldne, ne dolgo nazaj, smo se (mirno) igrali na našem travniku. Za rekvizite velikokrat poskrbi kar narava sama. Tisti dan sta se fanta »učila« sabljati.

Starejši sin je imel igre kmalu dovolj, mlajši pa bi rad nadaljeval v začrtanem tempu. In tako je tekal za bratom sem ter tja.

Ker potrpežljivost starejšega ni ravno vrlina, se je kmalu vnel prepir. Z ženo sva ga nekaj časa tolerirala, saj je to pač del odraščanja in »brušenja« med sinovi.

Oko za oko, zob za zob

A tisti dan je šla zadeva tako daleč, da je starejšemu sinu popolnoma prekipelo; zagrabil je velik kamen, letel za mlajšim bratom in vpil »ubil te bom!«.

Ni mi preostalo drugega, kot da sem prvorojenca na silo odstranil. Moje glasne pridige niti ne bi omenjal … Sin je bil besen, jezen … za nekaj časa je celo izginil. Našel sem ga skritega za peskom.

Ko se je nekoliko pomiril, mi je zaupal, da je jezen name. Name?! To je bilo res zadnje, na kar bi pomislil. Zameril mi je moj strog pristop k reševanju konflikta …

Hvala Bogu je zatem žena poskrbela za miren razplet situacije: pri večerni molitvi smo se drug drugemu najprej opravičili, zatem pa je vsak izžrebal listek z imenom družinskega člana, kateremu bo naslednji dan posvetil več pozornosti (tj. kaj zmolil zanj, se ga spomnil v mislih, mu kaj lepega napisal/narisal …).

Tako jaz kot tudi moj najstarejši sin sva izžrebala drug drugega. Naključje?

Vesela sva se objela in sin je ponosno dejal: »A ne ati, jutri bova pa skrbela drug za drugega.« In res, naslednje jutro sva začela na novo. Začela sva z objemom …

Lahko postanemo Božji sinovi!

V omenjenih dveh dneh smo izkusili dvoje: situacijo, ko se oddaljimo od Boga ter situacijo, ko se vrnemo k Bogu.

Izkusili smo, da je mir zastonjski dar, ki resnično prihaja od Boga. Naseli se v naše srce in lahko ga delimo tudi drugim. Torej, blagor tistim, ki delajo za mir … kajti imenovani bodo Božji sinovi (Matej 5,9).

Foto: Pixabay, Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.