Upognjen oče

Zadnjič sva se z ženo sprehajala po gozdu in opazovala družino. Mama je držala hčerko za roko, hodila je pokončno, samozavestno, z nekakšno odločnostjo in vedrino. Oče pa je hodil sključen v grbo, nič ga ni zanimalo, s pogledom v tla, … v svojih mislih. Pokončna mama in upognjen oče. Prispodoba današnje družine. Se da očeta(e) zravnati?

Aleš Čerin

Zadnjič sva se z ženo sprehajala po Golovcu in srečala družino – oče in mama v poznih tridesetih, hčerka – kakih 12 let, sin kakih 8. Prav ste prebrali, srečala sva družino, ki se je sprehajala po gozdu. To je danes kar velika redkost. Da oče in mama odtrgata od ekranov otroke in jih odpeljeta v gozd. Po navadi srečujeva le posameznike ali pare s psi – pogosto z več psi, tudi s štirimi psi. Ali pa tekače.

Pokončna mama in upognjen oče

Hodili so pred nama – kakih 20 m – ravno tako hitro kot midva, tako, da sem jih lahko s pogledom spremljal kakih 15 minut. Pogovora nisem slišal. Ne vem kaj mi je, a odkar se ukvarjam z zakonci, družinami, bolj opazim odnose med ljudmi. Tudi preko telesne govorice.

Pri tej družini mi je najprej padla v oči razlika v drži telesa – med mamo in očetom. Mama je držala hčerko za roko, hodila je pokončno, samozavestno – kako naj rečem – z nekakšno odločnostjo in vedrino. S hčerko sta se v miru nekaj menili.

Oče pa je hodil sključen v grbo, nič ga ni zanimalo, s pogledom v tla, … v svojih mislih. Upognjen. Dajal mi je občutek skoraj zlomljenega človeka. Sin je kot zmeden “satelit” tekal okoli, nekaj metrov za vsemi, metal palice, stikal za gobami, … in verbalno silil v očeta, da bi vendarle vzbudil njegovo pozornost. Do takrat, ko so se naše poti ločile, mu ni uspelo.

Prispodoba današnje družine

V tej družini, v teh nekaj minutah naše skupne poti, sem zaznal prispodobo današnje slovenske družine. Videl sem samozavestno žensko, ki se zaveda svojega žensko-materinskega poslanstva, ki radost bivanja kot ženska jasno ter z vso predanostjo – simbolno izraženo celo v drži telesa – predaja naprej. Hčerki. Hvala Bogu!

Videl sem upognjenega moškega, ki se ne zaveda trenutka v katerem je, ki živi v svetu svojega trenutnega projekta. Morda povsem nepomembnega. Dogajanje v družini ga ne zanima. On je “drugje” in svojega moško-očetovskega poslanstva ne opravlja. Sinu že s telesno govorico predaja držo upognjenega človeka. Sin od očeta ne dobi občudovanja, ne dobi spoštovanja v obliki “opazil sem te”, ne dobi niti potrditve, da je daleč vrgel palico, ne dobi nobenega odziva. Le ignoranco ali po domače: nisi vreden, da te pes poščije. Najhuje.

Občuduj me, bodi ponosen name!

Fantki, že ti prav ta mali, si želijo, da jih oče – ne le mama (mama občuduje prevečkrat, pretirano in za “vsako figo”) – spoštuje, občuduje, da je nanje ponosen, da jih spodbuja, je navdušen, da jim je blizu. Če tega ni, fantje občutijo lakoto po očetu. Občutijo “luknjo”. Luknja pa vedno “izraža potrebo” po tem, da se napolni. In luknja se vedno napolni. Ne z dobrim. Nekje sem prebral, da se taka luknja napolni z demoni: z dvomi in strahovi, z nezaupanjem, s cinizmom.

A fantek ne bo nehal “metati palice”, ne bo nehal vzbujati pozornost, ne bo nehal “zbujati” očeta, … A to bo počel na vedno bolj devianten in uničujoč način. Negotov kakor bo, bo to počel na vedno bolj nezakonit način in “očeta” si bo poiskal v tolpi.

Ali pa se bo ‘zaprl v ekran’, v svet igric, kjer bo kot virtualni junak dobival potrditve v obliki točk in vzpenjanja v hierarhiji namišljenega sveta. Ali pa bo odšel v svet pornografije in deviantne spolnosti. Kjer bo dobival potrditev.

V manj črnem scenariju pa bo postal poslovni moški, poln denarja in nakopičenih stvari, obkrožen z mnogimi dekleti. Še vedno bo “metal palice”, razkazoval moč. Da bi ga oče vendarle opazil.

Upanje je!?

Upam, da bo slovenski, evropski moški počasi prišel “k sebi”. Da bo sinovom povedal – z vsem kar je – z besedami, dejanji in tudi z držo telesa, kaj pomeni biti moški. Kaj pomeni biti moški ustvarjen po Božji podobi. Bo pa težko brez podpore ženske. Ker moški preprosto ne opazi, ženska pa. Ženska je ključ do odnosa.

Bog daj, da bo mama tega fantka opazila moževo upognjenost, uvidela fantkovo “luknjo” in oboje vzročno povezala. Bog daj, da bo to, kar je opazila, izrekla – pravzaprav izrekala – vztrajno in ljubeče. In Bog daj, da bo mož dovolj ponižen (prim. Ps 69,33), da bo ženo poslušal ter tudi sam uvidel svojo upognjenost in možne posledice za fantka, ki bo enkrat postal mož. Upam da ne upognjen.

Foto: Daiga EllabyUnsplash

Članek je bil najprej objavljen na Časnik.si.

Moški pohod po Bohinju: Čudovita narava, lepo vreme in Sveti Duh

Na majskem moškem pohodu se je 10 utrjenih mož odpravilo na pot po Bohinju (31 km, dobrih 1200 m višine). Doživeli smo bližino Svetega Duha, malo »pozabljenega« Boga. Razmišljali smo in se pogovarjali ob katehezah in molitvi o tem, kam v naše življenje Sveti Duh vstopa ...
Miha Vrbinc

Iz žalosti v veselje. Moški pohod po Nanoški planoti

Že nekaj časa sem imel rezervirano soboto v aprilu za moški pohod, ko ne bom le udeleženec, ampak ga bom tudi vodil. Z vodenjem sem sicer že imel nekaj malega izkušenj, zato se nisem pretirano obremenjeval s tem, kakšno bo vreme, ali bomo vedno hodili po začrtani poti, …
Miha Vrbinc

O moškem ponosu, delovnih navadah in točki »dovolj«

Doba, v kateri živimo, je neusmiljena do družinskega življenja. Delo, s katerim preživljamo družino, ima lahko veliko težkih obrazov. Deljen delovni čas, raztegnjen v pozno popoldne, da ostane manj časa, ko je družina skupaj, pa izkoriščanje delavcev, nalaganje vedno večje količine dela, da je človek, ko pride končno domov, do konca izmozgan in za nobeno rabo več ...
Franci Šinkar

1 komentar

  1. Hvala! Čutim to praznino in zdaj, ko sem se vrnil domov po nekaj mesecih čutim da resnično to kar rabim je “prisotnost” očeta. Hvala. Bogu hvala. Iščem in iščem, po svetu, v ženskah, hitrih zamotitvah in užitkih. Tolažim se z ‘kdor išče, ta najde.’ Kot se zdi, bom to našel nekje čisto drugje. Hvala vam za to napotilo.

    Odgovori

Komentiraj

Revija DIŽ

V reviji bosta našla vsebine, ki vama bodo v pomoč pri rasti v vajinem odnosu, odnosu z bližnjimi ter pri vzgoji otrok.

Namen revije Družina in Življenje je graditi odnose preko pričevanj ljudi, ki so v svojih odnosih že doživeli spremembe na bolje.

Darilni bon

Seminar v obliki darilnega bona je izvrstno darilo za poroko, rojstni dan, obletnico poroke … ali pa za izkazovanje pozornosti in hvaležnosti.
Mnogo parov se tudi odloči podariti seminar zakoncema, ki sta v stiski in bi jima rada pomagala pri gradnji odnosa.