Karantena lekcije: Človek se hitro poleni, če nima skupnosti

Šesti teden karantene poteka. V tem času sem šla že skozi vse faze občutkov.

Šla sem od začetne negotovosti, ko smo si doma postavljali nek red in se navajali na nov način življenja, uživanja v prvih tednih karantene, ko sem imela še veliko zagona in sto idej, kaj vse bomo v tem času postorili v hiši in okoli nje, pa skoraj do obupa in depresije, ko sem začela ugotavljati, da postaja usklajevanje šolanja otrok in dela od doma čedalje večji zalogaj.

Med otroki in službo

Ko tole pišem, je videti naše dopoldne takole: jaz sedim za računalnikom, medtem pa dežujejo vprašanja treh šolarjev: »Mami, kaj je to indoor sport? Koliko metrov je 350 centimetrov? Kdaj bomo pogledali film, ki ga moram za šolo pogledati skupaj s starši?«

Priznam, vsak dan znova se znajdem v situacijah, ko se »utapljam«. Če imam srečo, se najmlajša fanta ta čas igrata v otroški sobi. Če je nimam, med vsemi temi vprašanji lovim še njiju, ju prosim, naj pustita šolarje pri miru in naj se ne streljata z vojaškimi avioni iz lego kock nad njihovimi glavami.

Mislim si, da bi podobne prizore srečali v večini družin, ki so skupaj doma.

Karantena – cona udobja?

Čeprav smo starši šolskih otrok, ki poleg tega še delamo od doma, na polno zaposleni in se na trenutke sprašujemo, kje vendar je tisti čas, ki naj bi ga imeli zdaj na pretek, sem pri sebi vseeno ugotovila, kako hitro se nam zgodi, da se tudi v teh okoliščinah parkiramo v cono udobja.

Ob jutrih ni več ure, ko je potrebno biti v službi ali šoli, zato zvečer hodimo (pre)pozno spat. Telovadbe so odpovedane, zato (pre)malo skrbimo za telesno zdravje. Ker vsak dan kuhamo (pre)dobro kosilo in večerjo, se nam nabirajo kilogrami.

Potrebujemo skupnost

In ker smo izolirani, se je naša službena, župnijska, prijateljska skupnost skrčila na primarno družino. Kar pomeni, da smo za večino stvari postali odgovorni sami. Za šolsko delo, za rekreacijo, za vzdrževanje duhovne kondicije…

Šele zdaj sem se v polnosti zavedla, kakšen pomen ima skupnost za to, da nas »drži« na pravi poti.

Ko moraš sam skrbeti za duhovno življenje v družini, saj maše praktično ne moreš zamuditi, ker se lahko kadarkoli priklopiš na splet in se pred ekran usedeš v pižami, pa ne bo nihče opazil.

Ko ne telovadiš v skupini, kjer daš vedno malo več od sebe, ker veš, da te drugi vidijo.

Ko ti zjutraj ni potrebno prej vstati, ker se ti nikamor ne mudi, pa zamudiš tisti zlati čas, ko bi bil lahko sam s seboj in s svojim Bogom.

Pred karanteno sem se imela za discipliniranega človeka. Z jasno postavljenimi prioritetami. Zdaj ugotavljam, kako hitro se človek poleni, če okrog sebe nima skupnosti, ki bi ga podpirala pri vzdrževanju kondicije – pa naj gre za duhovno ali fizično kondicijo.

Oče, Sin in Sveti duh

Če nam manjka živa skupnost, pa ne smemo pozabiti na tisto skupnost, na katero se lahko vedno obrnemo po pomoč.

Prosimo Boga Očeta, naj nas potegne na varno, ko imamo občutek, da se utapljamo.

Povabimo Jezusa, naj nam pomaga nositi križ, kadar imamo občutek, da pod njegovo težo padamo na tla.

In kličimo Svetega duha, naj nas obilno zalaga s svojimi darovi. V teh dneh jih še posebej potrebujemo.

Foto: Gustavo Fring, Pexels