Ko v zakonu sije sonce, je vse lepo in prav. Kaj pa, ko pridejo preizkušnje? Kako boš odreagiral v trpljenju, svojem, zakončevem? Kako se boš odločal v krizni situaciji, ko se je treba odločiti v trenutku, ko ni časa za filozofiranje? Ali pa, ko življenje postane neznosno, boš zapustil svojega zakonca? Boš hotel rešiti oba, pa naj stane, kar hoče? Kaj pa, če te zakonec prosi, da ga pustiš in s tem rešiš sebe?
Gre samo še za to, kdo bo na koncu ostal živ
Ta in še druga vprašanja so se mi presenetljivo porajala ob ogledu filma The Canyon (2009). Od filma nisem veliko pričakoval, kvečjemu povprečno grozljivko z volkovi in lepe posnetke divjine. Zasnova tovrstnih filmov je namreč tako zelo preprosta in predvidljiva: ljudje v divjini se soočijo z neko pošastjo in potem gre samo še za to, kdo bo na koncu ostal živ. Do konca filma se tako vrstijo bolj ali manj neumne odločitve glavnih junakov, seveda z nazorno krvavimi posledicami. Skratka, film predvsem za moško občinstvo. Tudi tokrat se v svojih pričakovanjih nisem zmotil, sem bil pa presenečen zaradi asociacij, ki sem jih dobil med ogledom.
Za začetek: mladoporočenca (igrata ju Yvonne Strahovski in Eion Bailey) na poročnem potovanju načrtujeta izlet po kanjonu. Žena sicer ni preveč navdušena, ampak mož tako navija, da nazadnje popusti.
Prva rdeča luč: žena s svojo intuicijo sluti, da pot v kanjon ni pametna ideja, toda ker je zaljubljena, ustreže svojemu možu. Mož vidi samo svojo željo po raziskovanju divjine.
Samo zato, ker sem si to jaz zamislil!
Ob tem sem se kar malo zamislil. Na poročnem potovanju sva z ženo bivala v Bovcu, čez dan pa pohajkovala po okolici. Oblezla sva vse mogoče konce, raziskovala ostanke soške fronte, se povzpela do trdnjave Fort Hermann … Samo zato, ker sem si to jaz zamislil! Res sva bila mlada in zaljubljena in kar malo nora, glede na to, kje vse sva lazila. Očitno sta najina angela varuha takrat delala nadure!
Nazaj k filmu: par pod vodstvom rahlo sumljivega lokalnega vodiča odide v kanjon in, jasno, zavijejo z običajne turistične poti v pravo divjino. Druga rdeča luč: žena je sicer proti, a jo mož je preprosto ne posluša, ker bi rad videl še neke znamenitosti.
V določenih situacijah mora moški zaznati nevarnost in ne slepo slediti svojemu egu
Včasih je bolje biti previden in se odreči kakšnemu užitku, razgledu, osvojenem vrhu, kaj vem kaj. Če je preveč znakov, da nekaj ni v redu, se temu raje odpovej. V Bovcu in leto kasneje v Bohinju sva določene kraje in zanimivosti pustila neosvojene, ker sva ugotovila, da je tveganje preveliko. Z leti vedno bolj spoznavam, da je pametno poslušati svojo ženo in ne riniti skozi zid.
Nazaj k filmu: narava se hitro izkaže s svojo surovostjo in nepredvidljivostjo, za napake in neumnosti (še tretja rdeča luč) pa ni odpuščanja – ostane samo še boj za preživetje. Par se mora soočati s težkimi odločitvami. Ker se zna zgoditi, da bo še koga zanimal film, ne smem izdati preveč podrobnosti, da mu ne pokvarim ogleda.
Kaj storiti, ko zaidemo?
Kvečjemu naslednji preblisk: kaj torej storiti, ko zaidemo v takšnih in drugačnih kanjonih našega zakonskega življenja? Kaj storiti, ko postane trpljenje neznosno? Žena mi je po dolgih letih povedala, kaj se je z njo dogajalo, ko sem bil sam sredi najhujšega zagona bolezni. Hrbtenica in kolki so me tako boleli, da tudi protibolečinska zdravila niso več učinkovala. »Tako si trpel, da sem prosila Boga, naj te ozdravi ali pa vzame, ker nisem več mogla gledati, kako trpiš.«
Ozdravel nisem, bolečine pa so postopoma minile. Danes se tistih časov k sreči bolj megleno spominjam. Sem pa neizmerno vesel, da Bog ni uslišal tiste ženine molitve. Je vseeno bolje, da po kosilu ležim na kavču, kot pa, da bi že dvajset let ležal na pokopališču …
Foto: Canva
