Če se ta uvodni stavek sliši, kot lastna hvala, naj povem, da temu ni tako. Ravno nasprotno. V meni je povzročil pravi vihar. Se ne spominjam, kaj sem mu odgovorila, če sem mu sploh kaj.
Spominjam pa se kup vprašanj, ki so se porajali v meni:
– Je najin zgled iskren?
– Je najin odnos res takšen, kakršnega ljudje med nama opazijo?
– Če sva luč za druge, ali znava biti luč drug drugemu?
– Če druge spodbujava k dobrim medsebojnim odnosom, znava imeti midva res dober in ljubeč odnos drug do drugega?
– Če druge spodbujava k dobri medsebojni komunikaciji in sprotnemu reševanju sporov, znava to v praksi izvajati najprej sama?
In še in še…..
Iskreno povedano, sem se kar naenkrat počutila izjemno slabotno in nepopolno, hkrati pa je na meni obviselo breme težke odgovornosti. Pred ljudmi in pred Bogom. In sklep, da bo v tej smeri potrebno veliko postoriti.
Naslednje jutro sem imela možnost, da vse povem možu. Njegova reakcija je bila zelo podobna moji. Posledično naju je to potegnilo v dolg pogovor, ki nama je bil v tistem jutru prioriteta (hvala Bogu je najina narava dela takšna, da je bilo to mogoče). Naredila sva inventuro po dolgem in počez, kaj v najinem odnosu ni v redu, kaj spremeniti, kaj in kako izboljšati. Postni čas nama je bil še dodatna spodbuda za pozitivne spremembe, tudi vse tiste, ki so se nama zdele težke, neudobne, ne vpeljane….
Kako nama gre? Seveda naju spet in spet spodnese. Se pa trudiva in sva v najinem odnosu v tem postnem času marsikaj po majhnih korakih uspela spremeniti na bolje. Dela na tem področju itak nikoli ne zmanjka. In seveda, Gospod je z nama. On naju usmerja in izgrajuje v medsebojni ljubezni. In ko ni vse tako, kot bi moralo biti, ob pravem času potrka na najino vest. Včasih tudi po prijateljih.
Mojca
