Kaj (kdo) me torej lahko utrdi v Ljubezni? Kaj to zame sploh pomeni?
Ko o tem premišljujem, spoznam, da gre za notranji mir, mir, ki je v meni prisoten kljub zunanjim viharjem, mir, ki presega vse zunanje dogajanje. Prav o tem miru in tej utrjenosti govori apostol Pavel v svojem pismu Efežanom, ko pravi: »… da se z njegovim Duhom krepko utrdite v notranjem človeku, da se po veri v vaših srcih naseli Kristus in boste mogli, ukoreninjeni in utrjeni v ljubezni, z vsemi svetimi razumeti, kakšna je širokost in dolgost in visočina in globočina ter spoznati vse spoznanje presegajočo Kristusovo ljubezen, da se boste spopolnili do vse božje polnosti.«
Pavel prosi za nas, da bi se mogli mi krepko utrditi v notranjem človeku. Sam razumem, da ima v mislih utrditev v Ljubezni – utrditev v prepričanju, da me Bog ljubi, da se mi zares še las ne more premakniti z glave brez njegove volje, da vse, kar se z menoj oziroma mojimi dogaja, pripomore k dobremu (pogoj je le, da jaz ljubim Boga, Rim 8,28). Prepričan sem, da je ta utrjenost v Ljubezni na voljo vsakomur, kdor išče, prosi ali trka (Luka 11,10), vsakomur, kdor vstopi v zavezo z Bogom ljubezni in miru (1 Kor 13,11).
Ko dovolim, da me Božji Duh utrjuje v notranjem človeku (nenehno dogajanje), začenjam dojemati Kristusovo ljubezen – v mojem srcu se naseli mir in zavedanje, da sem ljubljeni Božji sin/hči, nad katerim ima Oče veselje, da je ni stvari na tem ali onem svetu, ki bi me mogla ločiti od te brezpogojne in vse spoznanje presegajoče ljubezni, ki nikoli ne mine.
Naravni sad tega zavedanja je globoka hvaležnost in veselje zmagovalca, ki se zaveda, da zmaga ni njegova, pač pa gre za zmago »zaradi krvi Jagnjeta«. Preplavi me želja, da bi k tej zmagi dodal še svoj delež – »besedo mojega pričevanja« (Raz 12,11). Gospod, daj mi veliko priložnosti za to.
