Kaj, ko bi brala skupaj?

, ,

Imate tudi sami lepe spomine na čas, ko ste se naučili brati? Meni je bilo že kot deklici branje v veliko veselje in  knjige so postale moje spremljevalke v vsakdanu. Ponesle so me v svet domišljije in mi kasneje pomagale, da sem se prebila  skozi »težavno« obdobje najstniških let. Branje mi je že od malega odstiralo nova obzorja, poglede na življenje in ko sem kasneje odkrila  knjige z duhovno vsebino ter raznimi osebnimi pričevanji, so mi pomagale buditi upanje in mi dajale pogum za korake v življenju.

Po poroki in ko so prihajali otroci, sem knjige potisnila malo na stran ali pa sem eno brala neznansko dolgo … Nekaj časa nejevoljna, kasneje pa sprejela situacijo in modrost Pridigarja: je čas branja in čas ne-branja, posvečanja družini,  … V nasprotju z menoj, pa moj mož ni prav velik ljubitelj knjig! Saj ne da ne bi bral, samo lotiti se mu je težko in težko je počakati trenutek (po nekaj straneh branja), da te knjiga »zagrabi« …

Predlog je bil sprejet

Sedaj po 19 ih letih zakona, ko so otroci  malo zrasli in je časa, predvsem ob večerih več, pa sem ponovno pričela brati. Na moji nočni omarici je vedno kakšna knjiga in ker se zvečer rada crkljava v postelji, sem predlagala možu: “Kaj, ko bi brala skupaj? Tako da ti berem na glas, saj nič hudega , če boš vmes zaspal…”

In sva poskusila!

Ne samo, da sedaj komaj čakava večerov, knjige nama ne vsiljeno dajejo priložnosti za pogovor, ideje za spremembe v najinem vsakdanu, predvsem pa upanje, ko sanjava skupaj, da se kdaj v prihodnosti z Božjo pomočjo kaj tudi uresniči.

Medtem ko tako prebirava skupaj, pa si privoščiva še malo razvajanja: včasih si izmenjaje zmasirava noge, ali pa jaz zraven likam in poslušam možev glas, … Pa ne pravim, da je to sedaj “recept” za prijetne večere, ne, je pa vsekakor en izmed dokazov, kako je ljubezen vedno iznajdljiva, še posebno v teh korona časih, ko se stvari ne odvijajo po naših željah!

Zato si morda letos za praznike podarita knjigo, ki bi jo sama želela prebrati in jo potem berita skupaj. V začetku je potrebnega malo več prilagajanja,  a je nagrada  na koncu zadovoljstvo, ki vama ga nihče ne more vzeti! Netimo si iskrice v našem vsakdanu in vžgimo v teh prihajajočih prazničnih dneh še koga, da bomo žareli v lepoti medsebojnih odnosov.

 

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.