Po dolgi debati o temeljnih življenjskih vprašanjih mi je naposled rekla: »Ali ni vendar smisel življenja v tem, da iščemo Boga?«
Na njeno nekoliko retorično vprašanje v tistem trenutku nisem znal odgovoriti. Živo pa se spomnim, kako se mi je kmalu za tem v Svetem pismu odprl odlomek, ki ga bomo pri mašah danes prebirali Katoličani po vsem svetu. Gre za začetek Jezusove poslovilne molitve na večer pred usmrtitvijo na križu. Običajno imamo človekove zadnje besede pred slovesom – sploh če gre za človeka tik pred smrtjo – za svete besede. In tudi Jezus svojim učencem v zadnjih trenutkih pred slovesom razodene nič več in nič manj kot smisel življenja. Takole pravi v svoji molitvi k nebeškemu Očetu: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa.«
Ko sem pred dvajsetimi leti srečal svoje – zdaj že – nekdanje dekle, ki je danes moja žena, mi je takoj postalo jasno, da ne želim več iskati osebe, s katero bom delil življenje. To čudovito dekle je že stalo pred menoj. Od tistega trenutka naprej sem si jo želel samo še bolj in bolj spoznavati.
In tudi z Bogom je enako! Jaz ne želim vse življenje iskati Boga. Ne, on, edini resnični Bog, kot pravi Jezus – torej Stvarnik vsega – tudi mene – se mi – nam – je že dal najti in želi, da z njim vstopimo v novo, osebno kvaliteto odnosa – odnosa, v katerem ga bomo vedno bolj in bolj spoznavali.
Vendar; kaj je Jezus mislil s tem »večnim življenjem«, ki ga je omenjal? On ni govoril o »plavanju nad oblaki« v nekih eteričnih nebesih. Ne, on je govoril o »večnem življenju« – torej življenju, ki je v stiku z večnostjo – že tu, na tej zemlji. Gre za življenje, ki se ne zadovolji s tistim klasičnim »nekaj višjega že mora biti«. Gre za življenje, kjer moja želja po presežnem končno najde svojo uresničitev in pomiritev.
Kot človek sem namreč ustvarjen s to z željo po presežnem, ki je ne more dokončno zadovoljiti noben drug odnos na tem svetu – še celo moj odnos z mojo ženo ne. Sploh pa je ne more zadovoljiti nobena materialna dobrina, nobena stvar. Saj vemo, da so že Rolling Stonesi prepevali: »I can’t get no satisfaction«…
Nič, prav nič; razen življenje, v katerem vedno bolj spoznavam svojega Stvarnika kot prijatelja, pri katerem dobim tolažbo, spodbudo, sprejetost in navdih – edino to je tisto, kar zadovolji to temeljno hrepenenje v meni. Ali kot je že v 5. stoletju zapisal sv. Avguštin: »Zase si nas ustvaril, o Bog in nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v tebi«.
Iskati ali spoznavati je duhovna misel, ki jo je Benjamin Siter 28. maja 2017 pripravil za Radio Slovenija 1. Prisluhnete ji lahko tudi v Avdio arhivu RTVSlo.
