Hlevska zgodba – središče vesolja!

Če se pred dva tisoč leti ne bi v hlevu rodil Jezus Kristus, bi bil hlev zame nekaj povsem običajnega. Pravzaprav bi vedno bil nekaj smrdečega, nekaj, kar ne zasluži moje pozornosti, nekaj, na kar je treba gledati zviška, saj se sploh ne ukvarjam s kmetijstvom niti s konjeniškim športom.

Zakaj hlev?

V teh dolgih večerih, ko bo kmalu uradno nastopil advent (Slovenski etimološki slovar: Advent iz lat. adventus ‛(Kristusov) prihod’, kar je izpeljanka iz glagola advenīre ‛priti’, sestavljenega iz ad ‛pri’ in venīre ‛priti’), se večkrat zalotim, kako premišljujem o Tistem hlevu. Ne morem mimo vprašanja, zakaj si je Bog, ki v vseh pogledih tako strašansko presega vse, kar mi mislimo, pametujemo, si upamo predstavljati in v najbolj drznih sanjah sanjati, izbral prav neznaten hlev tam Bogu za hrbtom za rojstni kraj svojega edinorojenega Sina.

Ker sem že večkrat slišal in na lastni koži tudi izkusil, da pri Bogu ni slučaja, mi je jasno, da tudi to, da se je Jezus rodil v hlevu, ne more biti slučaj. Če pa je temu tako, ima ta “hlevska zgodba” o rojstvu malega nebogljenega otročička zame in za vse ljudi zelo globok pomen. Želi mi nekaj sporočiti. Kaj je torej tisto, kar mi želi Bog osebno sporočiti?

Daj mi razumeti, dragi Bog!

Zanimalo bi me, kaj o tem mislite vi, kaj ta zgodba sporoča vam, ki te vrstice berete – vam osebno, vendar nočem razpredati o tem. Zakaj? Zato, ker je vsakdo izmed nas posebna zgodba – posebna umetnina. Vsakogar od nas je Bog ustvaril (sestavil) enkratnega (kot “unikum”) in neponovljivega – tako posebnega in tako drugačnega od vseh, ki so kdajkoli bivali na tej zemlji. Že ob dejstvu, da smo vsi enkratni in obenem tako zelo različni, obnemim. Vse kar lahko z vso svojo “vzvišeno in veleumno” človeško pametjo* rečem je: “Vsaka ti čast Veliki Mojster! To zmoreš samo Ti! Ti, ki si Mojster nad Mojstri in Umetnik nad umetniki. Klanjam se Ti in Ti ponižno priznavam absolutno modrost in razumnost.”

Rad pa bi se vrnil k tisti znameniti hlevski zgodbi. Prosim Te, dragi Bog, vsaj malo mi razjasni razum, da bom vsaj malo razumel, kaj mi želiš s to zgodbo o rojstvu Tvojega Sina v hlevu sporočiti. Kaj želiš sporočiti meni osebno? Nekako slutim, da bi mi rad povedal nekaj zelo pomembnega. (POZOR: Če želiš s srcem slišati Božji glas, se moraš najprej umiriti in uglasiti se na “frekvenco” dialoga z Bogom, to je na “frekvenco” molitve).

Brazde bolečih spominov

Na misel mi prihaja moje rojstvo in spomini iz otroštva. Spominjam se, kako sem se kot otrok večkrat spraševal, zakaj sem se moral prav jaz roditi revni, zavrženi in zapuščeni mami samohranilki. Mama je bila povrh vsega še starejša in od hudih bolezni in preizkušenj utrujena, saj je raka prebolela že pred mojim rojstvom.

Ob pogledu na katerega od sošolcev, ki sem mu zavidal predvsem mamo in očeta, sem se tudi spraševal, zakaj se nisem rodil mlajšim, bogatim in razumevajočim staršem. Danes vem, da vsa ta neskladja in nenaklonjenosti časa, ljudi in dogodkov na “stenah naših src” pustijo sledi (duhovne rane), ki jih lahko imenujemo tudi brazde bolečih spominov. Te brazde so lahko manjše ali večje, bolj ali manj globoke. Vsekakor pa so vse bolj ali manj boleče in nas vedno spremljajo skozi življenje. Nosimo jih s seboj v nahrbtniku svojih zavestnih in podzavestnih spominov in “skozi njih” doživljamo svet okoli sebe.

Pustimo se zaviti v »hlevsko zgodbo«

Ob mislih na moje otroštvo se tako v meni prebudi misel na Jezusovo rojstvo in otroštvo. Najprej pomislim, kako znano se mi vse zdi, kako nerealno in kako “pocukrano”: zvezde na nebu, mali hlevček in borne jaslice, osliček in kravica, vznesena Marija in presrečni Jožef. In potem še pastirčki. Hej, ljudje, že moji mami ni bilo lahko, ko me je rodila v skrajni revščini, kaj šele Mariji in Jožefu!

Ne vem, če nas ni vsa ta “pocukrana” romantika odpeljala daleč proč od bistva in pripeljala do tega, da se sploh ne zavedamo, da je pred nami središčni dogodek v zgodovini človeštva. Ne zavedamo se, da je brezčasni Bog – Stvarnik neskončnega vesolja – ponižno vstopil v naš čas in prostor ter nase prevzel podobo ustvarjenega bitja, ki ga je sicer po svoji podobi sam ustvaril, da je Stvarnik postal stvar.

In Dete, ki bi lahko bilo rojeno v najidealnejših okoliščinah, se je rodilo v zasmrajenem in hladnem hlevu, in je bilo položeno v slamnato ležišče. Verjamem, da Marija in Jožef nista imela niti približno tako mehkih tkanin, kot jih imamo za novorojenčke danes. Ko smo bili pred leti na romanju v Betlehemu, nas ni nihče zavajal, češ, kako so bili hlevi pred dva tisoč leti dobro zaprti, da vanje ni prišel mraz in sta jih lahko s svojo sapico grela le osliček in kravica.

Čeprav moj um ne najde jasne razlage, zakaj se je Veliki in Mogočni Stvarnik rodil kot nebogljeno dete, zakaj ni prišel z železno palico, to ne spremeni dejstva, pač pa v meni vedno znova potrjuje spoznanje evangelista Janeza, ki pravi: “Bog je ljubezen” (1 Janez 4,8). Jezusovo rojstvo – rojstvo tega nebogljenega Božjega Deteta, mi to ljubezen na poseben način sporoča. Čutim, kako me vabi, naj svojo zgodbo prepojim z Njegovo zgodbo – kot bi me hotel “vanjo zaviti”.

In to je moja priprava na središčni dogodek vesoljne zgodovine. Trudil se bom, da bom v teh dneh v zgodbo mojega življenja – tudi v zgodbo teh trenutkov, ki so mi danes darovani in mi bodo morda še jutri – vpletel Njegovo zgodbo. Njegova zgodba pa je zgodba o ljubezni, odpuščanju, zmagi veselja nad žalostjo, življenja nad smrtjo – zgodba o večnem življenju. Ali z drugimi besedami: prišel je, da bi tudi mi v tem času in prostoru (žal smo pogosto preveč ujeti v misel, da je to naše življenje le ena sama velika “solzna dolina”) “imeli življenje in ga imeli v obilju” (Janez 10,10b).

*Zavedam se, kako radi smo ljudje pametni, vendar ob veličini Božje modrosti pademo na kolena in se nikakor ne moremo primerjati – nobena primerjava ne zdrži zdrave presoje.

Foto: Aleš Čerin

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja