Živo se spomnim, kdaj sem prvič slišala: »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.« Bilo je v sedmem razredu osnovne šole iz ust učiteljice pouka glasbe. Zelo sem hvaležna, da me s tem niso (več) strašili pri verouku! A kljub temu je bil moj pogled na sicer ljubečega in usmiljenega Boga sooblikovan z lažno podobo »jeznega in vsevednega policista«, ki nam žuga, kaj smemo in česa ne smemo, kaj je prav in kaj ni, in nas potem kaznuje, ko prestopimo njegove ukaze …
Zapovedi so potrebne, ampak …
Prav je, da imamo zapovedi. Mislim pa, da ni prav, da kar naprej govorimo le o tem, da je nekaj »prav in narobe.« Ne razumite me narobe. Prav je. Hočem reči, da prav obstaja. In obstaja tudi narobe. Le da mi ti dve besedi povesta samo delček tega, kar moram vedeti. In me ne naučita dovolj.
Prav in narobe obstajata samo zato, ker obstajata dobro in hudo.
Ker pa Adam in Eva nista jedla z drevesa spoznanja »prav in narobe«, ampak z drevesa spoznanja »dobrega in hudega«, mi šele spoznanje dobrega (in na žalost tudi hudega) da vedeti, kaj je prav in kaj narobe. Greh zato ni toliko nekaj, kar ni prav in se »delati ne sme«, ampak nekaj, kar »ni dobro« – ne zame, ne za moje bližnje, ne za nikogar. Čeprav je »mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje« (1 Mojzes 3,6).
Kolikor vem, imam dve možnosti pri grehu:
Ali spoznam tako, da preizkusim, ali spoznam tako, da verjamem drugemu na besedo. Morda kakšnemu pričevalcu na njegovo besedo, ker je sam to preizkusil, vsekakor pa Bogu samemu v osebnem odnosu z Njim, v pogovoru, molitvi, premišljevanju Njegove Besede in učenju o njegovih poteh.
Ni nam treba vsega preizkusiti – zato so zapovedi!
»Naučite se delati dobro, skrbite za pravico,« pravi prerok Izaija (1,17). Spoznati, kaj je dobro, predpostavlja učenje. To, da delam slabo, mi je »prirojeno« z izvirnim grehom. In za to, da slabo delam, ne potrebujem posebne šole. Za spoznanje, kaj je dobro in kako naj delam dobro in dobro delam, pa se moram vsak dan učiti. »O, srečna krivda«, saj je naš lastni greh lahko naša največja šola! A Bogu hvala, da nas obvaruje te šole tudi tako, da nam preprosto pove, kaj je prav in kaj narobe, in mu lahko verjamem na besedo.
Ja, zapovedi so potrebne. Prav je, da imamo zapovedi. Ker okvirjajo in delajo mejo med dobrim in hudim. Ker kažejo na spoznanje, ne da bi nam bilo treba vse preizkusiti. Samo verjeti je treba. Na Besedo.
Foto: Canva
Članek je bil prvotno objavljen v Reviji Družina in Življenje
