Filmski večer z ženo: o športu (5. del)

,

Šport me ni nikoli posebno zanimal. Da bi gledal prenose tekem po televiziji, je zame izguba časa. Raje si pogledam kakšen film. Športne zanimivosti opazim le, če so v povezavi s filmi.

»Jaz Tarzan, ti Jane!«

Na primer: Johnny Weissmuller (1904 – 1984) je bil legendarni Tarzan v dvanajstih filmih. Preden pa je oblekel džungelske krpice in izrekel sloviti stavek: »Jaz Tarzan, ti Jane!«, je bil (še za današnje čase) fenomenalen športnik, ki je v plavanju postavil 67 svetovnih rekordov in osvojil 5 zlatih olimpijskih medalj!

Za oba, ne samo za moža

Vendar danes ne bom o starih Tarzanih in nostalgiji generacij, ki so gledale še črno-bele filme in brale romane Edgarja R. Burroughsa o junaku džungle. Tokratni filmski večer je posvečen športu. Ker je filmski večer vsekakor namenjen obema, ne samo možu, ki je po klasični definiciji športni navdušenec (pa čeprav lahko samo pred ekranom), sem izbral filme, ki bodo imeli kaj povedati tudi ženam oziroma tistim, ki ob misli na neposreden prenos tekme ravno ne padajo v trans.

Začnimo s predlogi

Naslov filma v originalu, letnica in glavni igralci ter kratka vsebina.

Overcomer (2019), Alex Kendrick, Priscilla Shirer. Življenje košarkarskega trenerja in njegove družine se obrne na glavo, krajevna tovarna seli proizvodnjo drugam, cele družine se selijo za novo zaposlitvijo, košarkarska ekipa razpade, trener nima več dela.

McFarland, USA (2015), Kevin Costner, Maria Bello. Trener ekipe ameriškega nogometa izgubi živce in ponesreči poškoduje igralca, zato izgubi službo. Z družino se preseli v Kalifornijo, na podeželje, in se zaposli na šoli, kjer je večina učencev priseljencev z juga. Z nogometno ekipo mu nikakor ne gre, opazi pa, da so učenci odlični tekači, kar mu da novo zamisel.

Woodlawn (2015), Sean Astin, Nic Bishop. V rasno napetem okolju se črnski igralci ameriškega nogometa vključijo v belsko ekipo. Film o rasnih predsodkih, trenerju in pridigarju, ki si je zadal nemogočo nalogo. Po resničnih dogodkih.

Facing the Giants (2006), Alex Kendrick, Shannen Fields. Trener ameriškega nogometa je v težavah, hočejo ga odpustiti, ker ekipa izgublja, žena ne more zanositi, avto se mu kvari, … in v stiski se zateče k molitvi in veri.

Remember the Titans (2000), Denzel Washington, Will Patton. Šola dobi novega trenerja, ki naj bi ne preveč uspešno ekipo popeljal do zmage. Trener je trd, neizprosen, a hkrati tudi učinkovit. Problem je samo v tem, da je črnec. Film o sovraštvu na eni strani in preseganju rasne nestrpnosti na drugi strani. Po resničnih dogodkih.

Vsi se podijo za eno žogo

Našteti filmi ne govorijo samo o tem, kako se gruča igralcev podi za eno žogo (ko bi pa vendarle bilo bolj preprosto, če bi vsakemu dali svojo – hecam se!), pač pa tudi o odnosih med igralci, o družini ter o veri. Verjeli ali ne, nekateri športniki so tudi verni.

Malo sem pobrskal po spletu in pogledal, kako je s tem v resnici (ne samo v filmih) ter poiskal imena športnikov, ki jim ni težko govoriti o svoji veri. Naj naštejem samo nekatere: Usain Bolt, Missy Franklin, Katie Ledecky, Simone Biles, Michael Phelps, Edinson Cavani … in naš Matej Mohorič. Gotovo bi našel še koga, ampak, kot rečeno, nisem športni navdušenec.

Si predstavljate?

Se mi pa vseeno zdi zanimivo, kako Američani poudarjajo svojo vero in jo celo izražajo v javnosti. Si predstavljate, da bi v Sloveniji kakšna športna ekipa pred tekmo na stadionu pokleknila in molila?


Foto: Canva

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.