Druga odprava Odmika za moške v divjini 2023
Ob letošnjem odmiku mi prihaja na misel citat, ki ga je zapisal Pjotr A. Pavlenko:
»Življenje – to niso dnevi, ki so minili, temveč dnevi, ki smo si jih zapomnili.«
In odmik za moške je prav gotovo ena stvar, ki se jo zapomniš. Letošnjega se bomo spominjali po čudovitem vremenu, prekrasni naravi in razgledih, prijaznosti in gostoljubnosti ljudi na poti, pa tudi po naporih, žeji, žuljih, zgrešenih poteh in brezpotjih. Prehodili smo preko 100 km in naredili nekaj tisoč višinskih metrov gor in dol, vseskozi pa smo bili blagoslovljeni in vodeni z nevidno Božjo roko, ki nas je spremljala na poti. Tudi brat Jurij nam je pustil močan pečat s svojimi mašami in nagovori, ki so nas opogumljali in nam bili v razmislek in izziv pri našem poslanstvu mož in očetov.
Letos smo razmišljali o Jezusovem zgledu za nas moške. Na področju poslušnosti, molitve, ljubezni in žrtvovanja, služečega vodenja si je vsakdo našel nekaj izzivov za svoje življenje. In le te smo lahko udejanjali že med potjo, ko smo se kot bratje med seboj bodrili in spodbujali, si pomagali, se znali ustaviti in si prisluhnili, si deliti dobrote iz nahrbtnika, molili ob znamenjih, prosili in se zahvaljevali. Verjamem, da bomo nekaj od tega ponesli tudi v naše družine in uporabili za gradnjo odnosov za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.
Slavko
Tvegano?
Nekaj dni po koncu letošnjega odmika lahko rečem, da je bil to res lep, intenziven in milostni čas. Vesel sem bil povezanosti med nami, lepih pogovorov, humorja, ki je bil tudi del naše poti, … Res bi pohvalil našega voditelja Slavka, ki je tudi letos “pripravil” zelo dobro in zahtevno traso. No, ko že omenjam traso, se istočasno sprašujem, ali je res potrebno včasih lesti po nekih neoznačenih poteh, ki niti niso poti? In na nekaterih mestih zna biti tudi malo tvegano? Saj ni namen vsega tega dokazovanje samega sebe; kaj pač zmorem? Taka vprašanja so se mi tudi zastavljala med potjo.
Kljub vsemu prevladajo pozitivni vidiki: odprejo se moške teme, razne izkušnje, pogovori o veri, o Bogu,…Kako lepi so trenutki, ko se po napornem dnevu lačni in žejni usedemo za (polno) mizo. Nepozabno! Mislim, da nas je Božja roka res milostno spremljala in vodila. Tako lepo je biti med možakarji, ki so “lačni” Boga in jim sveta maša ter duhovni nagovori veliko pomenijo. Tudi za duhovnika je to neka potrditev. Odmik mi bo ostal v lepem spominu in se veselim kakšnega ponovnega snidenja.
br. Jurij
Dokler se ne potopiš
Dragi bratje in sestre, odmik 2023, naporen, težak, boleč, brez izhoda …
A le za čas, dokler se ne potopiš v molitev, sam, skupaj z sobrati. Premagovanje poti, neprehojenih predelov, strmih pobočji, občasno tudi skalovja je zame pomenilo velik izziv in preizkušanje zaupanja v Boga. Imam dovolj trdno vero, da bom zmogel fizični in psihični napor. Beg v molitev in prošnja za varstvo tukaj zdaj in doma, se je kar večkrat pojavila. Hvala za skupino mož, njihove vzpodbude, njihovo moč in vztrajnost, ki sem ji sledil. Hvala za dobre ljudi ob poti za prečudovito naravo in občudovanje lepot krajev. Ob Slavku, vodji pohoda in bratu Juriju, smo prenašali drug na drugega tudi vero, milost, potrpežljivost in zaupanje v življenje, ki smo ga prejeli s Krstom.
Hvala vam, dragi možje, za vse dobro.
Aleš
Kaj v življenju ima resnično vrednost
Hvaljen Bog, Gospod vesolja, da je prišel ta dan, ko sem lahko odšel na odmik in doživel Tvoje stvarstvo: dobre ljudi, Božja znamenja, jasno noč in dan, sijoče sonce in zvezde na nebu, cvetoče travnike in gozdove, izvirsko vodo in gozdne jagode, hribe in doline, trpljenje in veselje ter Tebe. Ob težkih naporih sem spoznal, kaj v življenju ima resnično vrednost. Za resnično vrednost pa živimo. Aleluja.
Tomaž
Ko smo si mislili, da ne bo šlo naprej
Letos sem drugič doživel izkušnjo 5-dnevnega odmika. Pohoda sem se zelo veselil, čeprav so me v zadnjem tednu večkrat načenjale tudi skušnjave, da bi našel primeren izgovor in bi se odmiku izognil.
Z možmi, od katerih je vsak s seboj prinesel svojo izkušnjo, smo se hitro povezali in začutili. Začrtano pot smo morali nekajkrat sproti prilagoditi, saj je steze po načrtu včasih kar “zmanjkalo” in smo jo morali sproti odkriti na novo. Pri tem se nismo preveč razburjali, padel je le kakšen šaljiv komentar o nenačrtovanem kardiotreningu, ko smo se zapodili v strmino hriba, da bi čimprej premagali vzpon. Na poti smo srečevali domačine, s katerimi smo se hitro zapletli v pogovor. Dotaknila se nas je njihova prijaznost in pozitivna naravnanost, ko smo se predstavili kot krščanski možje, ki romamo od Kranja proti Bledu čez hribovja Gorenjske.
Odmik bi bil navaden pohod, če ne bi vključevali moške duhovnosti. Razmišljali smo ob katehezah o našem Gospodu, ki jih je pripravil br. Jurij in bili pri svetih mašah, ki so nas vsakodnevno obogatile. Spontano sodelovanje pri njih je odprlo marsikatero temo, s katero se srečujemo kot možje in očetje v vsakdanjem življenju. Pri tem nas je medsebojna izkušnja obogatila, odprla nov pogled in nas opogumila. Delili smo si tudi svoje skrbi in v njih smo našli oporo mož, s katerimi smo skupaj premagovali napore. Ni bilo jamranja, ampak veliko smeha, pesmi in vesela naravnanost. Tudi ko smo si mislili, da ne bo šlo naprej, smo stisnili zobe in šli naprej v moči molitve; enako, kot gre to v “običajnem” življenju.
Čeprav sem že večkrat slišal o darovanju napora za poseben namen, sem ga tokrat v resnici tudi izkusil. Ko je bilo najbolj naporno/vroče/nevarno, sem molitev in prošnjo namenil za ženo in vsakega od otrok, da bi vsi prepozna(va)li svoje življenjsko poslanstvo. In izrekel zahvalo zanje, kar mi gre sicer kar težko z jezika …
Vesel sem, da smo vsi zmogli naporno pot. Še bolj pa me veseli, da sem spoznal osem sorodnih duš, bratov, s katerimi smo se v novi izkušnji obogatili in vzpodbujali. Ko smo se vrnili na naše domove, v naše zakone in družine, smo s seboj prinesli nekaj novega, svežega, kar počasi prihaja na dan. Naj semena, ki smo jih prinesli s seboj, posadimo v dobro zemljo, da bodo bogato obrodila.
Miha V.
Kjer že dolgo ni stopila človeška noga
Letošnjega odmika sem se zelo veselil, saj imam eno podobno izkušnjo izpred dveh let že za sabo. Pa vendar so bili občutki na poti drugačni. Veliko bolj nepredvidljivo je bilo kot prejšnjič. Hodili smo po drugih poteh. Po poteh, kjer resnično že dlje časa ni stopila človeška noga.
A cilj je ostal enak, ne glede na smer poti. Moj cilj je bil odmakniti se v divjino, začutiti pot na koži, vročino, sonce, dotike travnatih bilk, opazovati vso lepoto narave, občutit bolečino v nogah, veseliti se vsega Božjega stvarstva in predvsem povezati se z Gospodom.
Moja pričakovanja so bila izpolnjena in nadgrajena z izjemnimi sopotniki.
Bogu hvala.
Dominik
Ugotovil sem, da se podajam v neznano
Na ta moški odmik sem se pripravljal že pet let. Žena me je že pet let nagovarjala, naj grem. Letos sem začutil, da je čas ta pravi in sem se v zadnjem hipu odločil.
Intenzivno sem se začel pripravljati. Vse, kar sem mislil, da potrebujem, sem zložil v nahrbtnik in z njim začel hoditi. Zadnje dni pa sem ugotovil, da potrebujem večji nahrbtnik ali pa moram zmanjšati vsebino. Naenkrat je bil nahrbtnik pretežek. Do zadnjega večera nisem vedel, ali imam vse.
Ugotovil sem, da vsega ne bom mogel vzeti s seboj. Da se podajam v neznano. Da ne vem, kaj naj sploh pričakujem od tega moškega odmika. Da se prepuščam v Božje roke … V sebi sem imel zaupanje, da se bo vse dobro izteklo. In se tudi je.
Ta moški odmik mi je prinesel dragoceno izkušnjo, da se da premostiti velike razdalje s hojo, dobro voljo in medsebojnim sodelovanjem. Počutil sem se del skupine, ki je dihala enotno. Med seboj smo si pomagali, se bodrili in si podelili svoje izkušnje. Želim si, da bi ohranili medsebojne stike.
David
