Danes, na nedeljo Karitas, ko začenjamo novo cerkveno leto, vstopamo tudi v advent, v čas priprave na božič, na Jezusovo rojstvo.
Ta jesensko-zimski čas, ki nam prinaša več noči, več teme, tudi dnevi so krajši in hladnejši … nas že sam po sebi vabi, da se umirimo. Poiščemo zavetje, toplino, da si osvetlimo prostor in stvari pogledamo od blizu. Več pozornosti in bližine namenimo tistim, ki jih imamo radi.
Adventni čas je tudi čas čiščenja, je čas, ko pogledam, kaj je dobro, kaj lahko odložim, kaj neuporabnega “vlečem” s seboj, kaj lahko podarim, kaj odpustim, kaj novega lahko vnesem v svoje življenje ali v življenje svoje družine?
Je čas, da počistim in pometem svojo štal’co
Tisto leseno ali zidano za jaslice, za Jezuščka, tisto leseno ali zidano – štal’co, kjer živim, pa tudi tisto, ki jo vsak dan polnim z nesnago v sebi – z zamerami, z jezo, bremeni, s stresom. Težko jo že nosim ali bolje – vlečem za seboj.
Že 1. svečka, ki jo danes prižigamo na adventnem venčku nas vabi, vsakega po svoje. Nagovarja nas s svojo toploto in toplino, s svojo skromno svetlobo, a hkrati z močjo, da že ob eni sveči, ki gori, lahko prižgemo in prižigamo mnoge druge.
Ob tem me nagovarja misel našega rojaka, blaženega Antona Martina Slomška, čigar 219. obletnico rojstva smo obeležili v tem tednu, ki pravi:
«Če hočeš druge vneti, moraš sam goreti«
Prav kmalu, se bomo srečali še z enim dobrim – svetim možem …
Pa ga bomo zares srečali? Kaj če ta mož pozabi name …?
Tako, kot mi pozabimo … na bolnega, na zapuščenega soseda, na koga, ki je odrinjen in osamljen, ne vidim lačnega, žejnega drobne pozornosti, dotika ….
Še je čas
Danes lahko začnem drugače, prav ta trenutek lahko ….
Ja … sveti Miklavž gleda in posluša … in obiskal bo tiste, ki ne živijo v temi, tiste, ki svetijo in prižigajo lučke …. lučke v srcih, lučke v očeh, tiste, ki prižigajo lučke v ljudeh. Kot je to počel sam sveti Miklavž.
Tudi božja beseda nas danes vzpodbuja in vabi v 13. poglavju iz pisma Rimljanom.
»Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi, ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.«
Tudi naš stvarnik, naš Gospod, gleda, posluša, čaka in vabi. Danes pri mašnih bogoslužjih poslušamo iz evangelija po Mateju:
»Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod.«
»Zato bodite tudi vi pripravljeni!«
Blagoslovljeno nedeljo in duhovno bogato pripravo na božič vam voščim.
Bodite čuječi in ustvarjalni, dopustite sebi in drugim, da je vsak dan priložnost, da lahko prižgemo lučko. Kjerkoli, ob poti življenja, ali zgolj tisto – na domačem adventnem venčku.
Bernarda Koražija, zakonska skupina Ponikva
Foto: Unsplash
