Objava, ki sem jo prebrala, ker sledim neki skupini na Facebooku (in velike večine v skupini sploh ne poznam), me je v resnici presenetila. Pa ne zaradi vsebine. Ta se mi je zdela za vzorčen primer povsem običajnega spora med zakoncema. Ampak zato, ker se je neka članica skupine odločila svoje težave v zakonu obelodaniti vsem in jih “povprašati za mnenje”. In to še zdaleč ni bila edina takšna objava. Opažam, da je tega vse več.
Potreba po “biti razumljen” …
Ženske imamo potrebo po izpovedovanju čustev in doživljanj. Ta potreba je včasih tako močno neuslišana, da so jo nekatere pripravljene deliti prav z vsemi in vsakomur. To, da se s tem čustveno razgalijo, jih očitno ne moti.
Predvidevam, da mislijo, da jih bodo zlasti druge ženske razumele, morda res računajo na pomoč (dvomim, od enega komentarja?), velikokrat se verjetno želijo le izkašljati ali pa celo po neki čudni logiki z žaljenjem maščevati možem za njihovo nerazumevanje …
Potreba po “biti razumljen” je normalna in (jasno) tudi moški jo imajo. Morda je ne izkašljujejo na spletu (vsekakor veliko manj kot ženske), vendar jo prav tako neusmiljeno delijo drugje (najpogosteje za šankom, z “nočnimi prijateljicami” ali z redkimi prijatelji).
Ohranjati intimo je nujno za srečen odnos
Intimo, ki je človekovo osebno, čustveno življenje, doživljanje (vir: FRAN), se dandanes še toliko bolj zlahka raznese na vse strani. Kar so včasih le šepetale obrekljive ženice, je danes z enim klikom obešeno na veliki zvon svetovnega spleta.
Vsi vemo, kako smo morali postati pazljivi pri deljenju osebnih podatkov na spletu. Da ne objavljamo slik svojih otrok, ne potrjujemo prijateljstva s sumljivimi osebami, ne izdajamo, kje smo na počitnicah in koliko časa nas še ne bo domov … vse za to, da bi zaščitili svoje otroke pred ugrabitvami in svoje domove pred tatvinami …
Kaj pa ščitenje svojih zakonov pred propadom?
Vsi tudi vemo, da je varanje eden od jasnih znakov, da bo zakon propadel, če si zakonca ne bosta zmogla odpustiti in se podati na pot gradnje zaupanja. Vendar, kje se varanje začne? In ali resnično bolj varajo moški kot ženske, kakršna naj bi bila statistika? Nisem prepričana …
Varanje je pravzaprav vsaka oblika izdajanja intime. Varanje vedno poruši zaupanje.
Pomislimo, kako smo se počutile, če je v otroštvu prijateljica, ki smo ji zaupale, zblebetala nekaj, kar smo ji povedale kot skrivnost – prevarane!
Ker varanje ni samo “skok čez plot”. Veliko prej se zgodi miselno varanje, ko zakoncu v kakršnikoli stvari ne zaupamo (na primer upravljanja z denarjem in imava zato ločene račune). Temu pa sledi tudi besedno varanje z izdajanjem intimnih podrobnosti tudi pod pretvezo “iskanja rešitve” za nastalo situacijo v zakonu, ne da bi drug zakonec za to vedel in pogosto na žaljiv način.
Običajno šele ko najdemo razumevanje in potrditev drugega, lahko vodi to v ljubezensko navezovanje in spolno prevaro.
Kaj takšna objava pomeni za vaju?
Ne moremo ohranjati intime (ki je temelj zaupanja v zakonu!), če o najinih težavah za hrbtom svojega moža govorimo drugim. Za nameček ženskam, ki nas sploh ne poznajo (kot v primeru objave na Facebooku).
Ki naše pisanje o tem, kako nas mož ne posluša in ne upošteva, komentirajo bolj ali manj z enako zavzetostjo in sočutnostjo, kot so pred tem všečkale objavo o pripravi kosila v petih minutah in bodo za tem glasovale, kakšne keramične ploščice naj nekdo izbere za svojo kopalnico. In takoj, ko svoj telefon odložijo, jih vaše osebne stiske ne zanimajo več.
Če pa tudi same iščejo potrditev, kako imajo vse “pošlihtano”, je njihov komentar nekaj v stilu: “Moj kaj takega ne bi nikoli naredil! Če bi se to meni zgodilo, bi spakirala in šla!” kar je prvovrstna žalitev moža in žene, ki ima tega moža kljub vsemu rada. Da o uspešnem soustvarjanju kulture, kjer je ločitev nekaj normalnega in logičnega, ne da bi pomislili na posledice ranjenih src žene, moža in morebitnih njunih otrok, sploh ne govorim.
“Mar hodita dva skupaj, če nista istih misli?” (Amos 3,3)
To niti ni velika modrost, a vendar jo je treba ponoviti: samo pogovor med vama bo rešil težavo! Nič drugega. Ne “kelnarca”, ne prijateljica na kavi! Dejstvo je, da imata oba težavo. In rešila jo bosta le skupaj.
To pa nikakor ne pomeni, da morata svoje težave nujno reševati sama. Lahko se skupaj pogovorita z drugimi pari. Povprašata za mnenje prijatelje, kako pa oni to rešujejo? In se potem lahko tudi obogatena z novimi spoznanji skupaj lotita nadaljnega reševanja težave. Kadar so težave v zakonu že zelo velike, vemo da tudi zakonski in družinski terapevti rešujejo probleme zakoncev samo skupaj.
Odličen koncept za redno delo na odnosu pa je po mojih izkušnjah (in izkušnjah mnogih) zakonska skupina. Kjer si pari v varnem prostoru podelimo medsebojne izkušnje in mnenja ter tako ohranjamo zaupnost in iskrenost drug z drugim. Hkrati ugotovimo, da ni zakona brez težav in zakoncev brez napak, kar je vsakemu paru že sama po sebi vesela novica.
“Mar hodita dva skupaj, če nista istih misli?” piše v Svetem pismu. Razumevanje morata zakonca iskati najprej drug pri drugem in nato morda še drugje. Le tako bosta hodila skupaj. Le s skupnimi prizadevanji bosta imela intimo, ki ji rečemo srečen zakon, bosta ohranila zaupanje in bosta lahko (zopet) zanetila iskre ljubeče navezanosti.
Foto: Unsplash