Letos je pri založbi Družina izšla knjiga avtorice Jennifer Fulwiler z naslovom Čudovite sanje.
Moram priznati, da se mi res redko zgodi, da knjigo “požrem”. A ko mi je pod roke prišla knjiga Čudovite sanje, je enostavno nisem mogla odložiti iz rok. Moji otroci so navajeni mame, ki bere, a tokrat je bilo drugače. Knjige nisem odložila niti med kuhanjem kosila. Vsedla sem se na teraso in otroke spustila na vrt, da sem lahko v miru požirala besedo za besedo. Kot da je knjiga napisana zame. Zame, ki sem “samo” mama doma, ki poskušam krmariti med materinstvom in “kariero” pisanja (če članku na vsake kvatre sploh smemo reči kariera). Avtoričini občutki so tako pogosto tudi moji, da sem skoraj brala svoj dnevnik, samo da je napisan na izjemno humoren način.
Knjiga me je tako prevzela, da sem enostavno morala pogledati v ozadje nastajanja. In tu je:
Interviju s prevajalko v slovenski jezik, gospo Evo Markovič
Kakšen občutek te je prevzemal, ko si prevajala knjigo? Si mama, imaš majhne otroke. Si se našla v zapisanem?
Knjigo sem dobila v roke ravno, ko je šel najmlajši otrok v vrtec. Spet sem imela več časa in zelo sem si želela večjega prevajalskega podviga, tako da sem bila
navdušena, ko so mi jo pri Družini ponudili v prevajanje. Tako kot avtorica imam tudi sama majhne otroke, pustila sem službo in se odpravila na pot, kjer bi lahko uporabljala svoje talente, trudim se usklajevati družinsko življenje z delom. Sami izzivi, s katerimi se sooča tudi Jennifer Fulwiler.
Za nameček sem med prevajanjem četrtič zanosila, otroci so ostali doma zaradi pomladanskega vala epidemije … Ni čudno, da sem se zelo poistovetila z Jennifer in njenim domačim kaosom. 🙂 Njen humor, s katerim opisuje domače zgode in nezgode, me je do solz nasmejal. In mi hkrati sporočal, da je tudi v dinamiki družinskega življenja mogoče ustvarjati!
Je tudi tebi težko usklajevati materinstvo in tvoje notranje želje po uresničevanju, da nisi »le« mama? Kako gledaš na svojo poklicno pot? Si razmišljala podobno kot avtorica – da je treba, ko imamo majhne otroke, dati vse ostale želje po ustvarjanju na stranski tir?
Po rojstvu prve hčerke sem pustila naporno službo, ker se mi ni zdela združljiva z družinskim življenjem. Prisluhnila sem notranji želji, da si želim početi nekaj drugega in da bi rada svoje talente uporabljala v Božjo slavo. Bog mi jih je dal, zato sem molila, naj mi pokaže, na kakšen način naj jih uporabim. Želela sem tudi, da bi bilo delo prilagodljivo in ne preobsežno, tako da bi bila lahko družina vedno na prvem mestu.
In če vodstvo prepustimo Bogu, nikoli ne razočara! V negotovih časih sem odprla s.p. za polovični delovni čas, se naslonila na moževo plačo (Bogu hvala, da me je v moji odločitvi podprl!) in se lotila prevajanja in pisanja, česar sem si od nekdaj želela. Čisto počasi so se mi odpirala vrata, Bog mi je zelo jasno kazal, kje me želi porabiti. To, da sem lahko najprej žena in mama, zraven pa imam svoj kotiček za ustvarjanje, je zelo velik blagoslov.
Si imela tudi ti, odkar si mama, kakšno takšno »Yayo«, ki ti je odprla oči, da moraš delati tudi kaj zraven, poleg materinstva, da se ti »ne bo zmešalo«? Ali si to morda že sama vedela?
*Yaya – grška ljubkovalna beseda za babico – v knjigi je “jaja” avtoričina tašča
Moja mama je po rojstvu otrok za 15 let ostala doma. Mislim, da se je imela lepo in ni svoje odločitve nikoli obžalovala. Toda ko je šla po toliko letih spet v službo, smo opazili spremembo – na bolje. Takrat sem prišla do spoznanja, da mora vsaka ženska negovati svoj »modri plamen«, kot bi rekla Jennifer Fulwiler, da potrebuje prostor, kjer lahko izrazi svoje darove in poklicanost. Ni treba, da je to služba. Lahko gre za prostovoljno delo, konjiček, kakršno koli dejavnost, ki jo napolnjuje z veseljem in žarom. S tem ne osrečuje le sebe, ampak so zaradi tega na boljšem vsi okrog nje.
Koliko časa ti je v resnici vzelo prevajanje? Je to tvoja služba ali si to naredila tako, »za povrh«?
Prevajanje in pisanje, tudi občasno urejanje knjig je moja služba. Čeprav ji sama rajši rečem »delo«, ker ga prilagajam svojim zmožnostim. V določenih obdobjih sem bolj produktivna, med poletnimi počitnicami, ko so vsi otroci doma, ne naredim skoraj ničesar. Hvaležna sem za to možnost.
Čudovite sanje sem prevajala nekaj mesecev, zaključevala sem ravno na začetku prvega »lockdowna«. Tisti tedni so bili naporni – delo, šolanje na daljavo, dva predšolska otroka doma in še nosečniške slabosti. Zdaj sem na porodniški, čeprav se včasih pošalim, da mi bodo morali porodniško podaljšati, ker sem v resnici doma zaradi varstva starejših otrok. 🙂
Moram priznati, da me je knjiga posrkala. Slog pisanja je res zabaven, zraven pa avtorica postreže z življenjskimi in duhovno bogatimi vsebinami. Verjetno imaš kot prevajalka poseben odnos do knjige, bi nam za konec sporočila kakšno posebej nagovarjajočo misel? Morda kakšen dober razlog, zakaj prebrati knjigo?
Vsak mesec preberem kar nekaj dobrih knjig, a Čudovite sanje so najbolj zabavna in hkrati globoka zgodba o starševstvu, kar sem jih imela v rokah. Jennifer Fulwiler na neverjetno duhovit način odpre najgloblje dileme vsake mame – kako uskladiti materinsko poklicanost in potrebe družine z darovi, ki nam jih je dal Bog in za katere želi, da jih izkoristimo? Je to sploh mogoče? In kako? Za humorjem se skriva izjemno duhovno potovanje in kup spoznanj, ki jih ženske morda slutimo, a jih ne znamo ozavestiti in ubesediti.
Če sem kdaj utrujena in se smilim sami sebi, se spomnim Jennifer, na nekdanjo ateistko, ki je po osebnem spreobrnjenju rodila šest otrok v osmih letih. In zraven napisala knjigo – uspešnico, ki spreminja srca mam po vsem svetu. Na kako čudovit način nas Bog uporablja, če se mu le prepustimo!
Knjiga je izšla pri založbi Družina. Naročite jo lahko na povezavi: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjiga/cudovite-sanje?Open
Foto: Družina, osebni arhiv Eve Markovič in jenniferfulwiler.com
