Pravimo, da smo vsi na istem čolnu. Pa nismo na istem čolnu, pač pa smo vsi v istem viharju. Čolni so pa različni. Nekateri plujejo na velikih, varnih in udobnih jahtah, drugi na barkah, manj udobnih, a dovolj varnih, tretji pa na majhnih čolnih, ki jih obilno zaliva voda. Komaj jo sproti mečejo ven in mnogi že omagujejo.
Kaj pa je bila cena za to, da sta zakonca lahko “kupila veliko, varno in udobno jahto”? Denar? Ne, čeprav je res, da se zakoncem, ki so zgradili nekaj varnosti s pomočjo “navadnega” denarja, barka na področju materialnega manj ziblje. Zakonca sta prišla do “velike, varne in udobne jahte” z dolgoletno gradnjo odnosa med njima, ki jima sedaj v nemirnih časih dobro služi. Njima in njunim otrokom.
Velikost “jahte”
Gradnja odnosa je težka in je proces, ki se je začel s ponižnim priznanjem, da nimava vse “pošlihtano”, morda že takrat, ko sta še kot fant in dekle začela graditi odnos na temeljih dobre priprave za zakon, ko sta kot mlada zakonca opazila znamenja zibanja barke in vstopila v zakonsko skupino, skupaj molila, iskala Božji načrt za zakon v Svetem pismu. Ali pa sta morda šele, ko so njuni otroci stopili v najstniška leta, spoznala, da je čas, da kaj naredita. Kadarkoli že, vstopila sta in bolj, kot sta bila resna, večja je jahta in bolj varna je plovba.
A tudi zdaj še ni prepozno
Je pa treba začeti pri sebi, pri odkritem priznanju, da se najin čoln preveč maje – ne zaradi korone, pač pa zaradi mene in tebe. Korona je le povzročila stisko, ki naju ožema kot limoni. Iz naju pa teče sok, ki ga okusiva kot koncentrat gnilobe, smrdljivosti in grenkobe. Ni prijetno in smrdi. Lahko ignoriramo ali pa sok kritično ovrednotimo. Ovrednotite svoj sok, sok sozakonca pa pustite pri miru. Sozakonec bo morda po vašem zgledu ovrednotil svojega.
Jordan B. Peterson je zapisal: “Če vaše življenje ni, kar bi lahko bilo, poskusite govoriti resnico. … Če se čutite šibke, zavrnjene, obupane in zmedene, poskusite govoriti resnico. V raju vsi govorijo resnico. Zato je raj.”
Tu je torej začetek: poskusiti govoriti resnico – sebi in bližnjemu, pri tem vztrajati ter opazovati. Je med nama že kaj več rajskega, četudi še ni optimalno? Spremembe med nama in v najini družini na začetku gotovo ne bodo velike, pomembno pa je, da so in da so – na bolje.
In tudi če …
Ko se kaj zalomi, pa vztrajajmo v govorjenju resnice. In ne zbežimo. Sedaj, ko se težje fizično zbeži, ker je manj pobega v službo, ni druženja s prijatelji, ni prireditev, ni treba voziti otrok, je manj hobijev, še vedno lahko zbežimo: v svet tišine – se ne pogovarjam, pač pa buljim v TV ali računalnik, v svet zasvojenosti – v dobri stari alkohol, v pornografijo, v iskanje krivde – pri tebi.
Tole je nadaljevanje: delati dobro – drugemu in se začeti zahvaljevati zanj in vso dobroto. Recimo zjutraj, ko se zbudiš in opaziš ob sebi spečega zakonca, se takoj zahvali zanj. Čeprav morda še ne veš, za kaj natančno, se zahvali le za to, da je. Verjemi, da bi bilo mnogo težje, če ga ne bi bilo. Pomisli na vse, kar ti je včeraj, prejšnji teden, prejšnji mesec storil dobrega in se zahvali še za to. Potem pa pomisli, kaj dobrega boš ti danes storil/a zanj/o. Nekaj majhnega recimo. Iz srca, ter brez hvaljenja. Spet opazuj in se veseli sprememb na bolje.
Na koncu bosta opazila, da se čoln manj maje, čeprav vihar še vedno divja. Verjamem, da bosta kmalu lahko šla v nakup barke in v nekaj letih bosta kupila jahto. Vihar ne bo še kmalu pojenjal, in tudi če bo, bo prišel drugi. Viharji vedno pridejo. Najbolje, da se na njih pripravimo.
Članek je bi najprej objavljen v reviji Praznična, pomlad 2021
Foto: Myriams-Fotos, Pixabay, Canva
