Zgornjo misel sem slišala na seminarju Iz mlačnosti v gorečnost. Zdela se mi je lepa, zanimiva, nagovarjajoča. Zares pa sem jo doumela šele pred kratkim.
Že kar dolgo je od tega, ko sem na odmiku za mame ugotavljala, kako vedno brez težav molim, ko mi gre dobro, ko se Bogu zahvaljujem, medtem ko se zelo težko spravim k molitvi, ko mi je težko, ko doživljam padce. Še posebej se mi je to zdelo čudno zato, ker sem pri pridigah večkrat slišala, kako se kristjani k Bogu zatekamo v stiskah, medtem ko se, ko nam gre vse kot po maslu, Bogu ne zahvaljujemo za vse, kar prejemamo.
V slabi koži
Prejšnji teden sem se znašla v zelo slabi koži, na robu depresije. Ko sem z našim jokajočim najmlajšim v naročju korakala po stanovanju in se smilila sama sebi, sem zaslišala notranji glas, ki mi je rekel: “Vzemi malega, daj ga v voziček in pojdita ven, na sonce.” Pogledala sem po stanovanju in v trenutku sem videla vsaj pet nujnih gospodinjskih opravil, ki bi jih bilo treba postoriti. A glas je vztrajal: “Naredi nekaj zase, pojdi iz hiše, na sprehod!”
In sem šla. Mali se je v vozičku umiril in kmalu zaspal, jaz pa sem začela moliti rožni venec. Za moža, za najine otroke, za spreobrnjenje drugih, za sosedo… Ko sem se že bližala šoli, kjer so me čakali naši šolarji, me je spreletelo, da molim samo za druge. Pa sem zmolila še desetko k svoji krstni zavetnici, da bi mi pomagala “splezati” ven iz slabega počutja, da bi mi pomagala najti način, da bi poskrbela zase. Med zdravimi-marijami so se mi ulile solze.
Razumela sem. Kako lahko in sebično je v bistvu moliti za druge, če molim na način: “Gospod, pomagaj mojemu možu, da mi bo znal stati ob strani, ko mi je težko.” In kako težko je moliti zase, če moliš z mislijo: “Gospod, pokaži mi pot, po kateri naj grem, da bom boljša žena, mama, prijateljica…”
Kaj mi torej pomaga molitev, zakonska skupina, duhovne vaje, seminarji,… če vse to počnem, da si malo napolnim baterije, ne postajam pa boljši človek, boljša žena, boljša mama?
Najprej bom molila zase …
Na srečanju zakonske skupine je eden od mož pripovedoval, kako vsako jutro prosi Boga, da bi bil boljši mož in oče. Srečko Katanec bi rekel: kapo dol! Jaz pa si ga bom vzela za zgled: od zdaj naprej bom najprej molila zase. Prosila bom Gospoda, naj mi pomaga, da bom boljša žena in mama. Vem, da je to težja pot. Da bom morala spreminjati sebe. Ali kot pravi apostol Matej: Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej. (Mt 7, 13)
Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! (Mt 7, 7). Prosila bom, da bi bila odprta za vzgibe Svetega duha, ko me bo nagovarjal, naj se iz Marte prelevim v Marijo in si izberem boljši delež. Gospod pravi, da vera premika gore (prim. Mt 17, 20), torej lahko premakne tudi mene. Samo prositi moram za to!
Foto: Ruben Hutabarat Unsplash
Marjeta, tole je pa duhovito: “Razumela sem. Kako lahko in sebično je v bistvu moliti za druge, če molim na način: Gospod, pomagaj mojemu možu, da mi bo znal stati ob strani, ko mi je težko.”
Podobno kot oni vic … Se dva pogovarjata in en stalno govori o sebi, se hvali, napihuje. Potem pa pravi: “Dovolj sem govoril o sebi. Daj še ti kaj povej … o meni.”
Hvala za tale prispevek.