Če danes slišite njegov glas, ne zakrknite svojih src.

Že v Egiptu, preden so od tam odšli, so lahko Izraelci (in Egipčani) videli, kaj zmore njihov Bog. Videli so čudeže, ki jih je delal, da bi faraona prepričal, naj jih izpusti: nadloge s kobilicami, žabami, krvavim Nilom …, nazadnje so tudi videli, kako je duh smrti umoril vse egiptovske prvorojence (ljudi in živino), Izraelski prvorojenci, ki so bili zavarovani z jagnjetovo krvjo (Izraelcem je bilo naročeno, naj z jagnjetovo krvjo namažejo podboje duri, in duh smrti bo šel mimo njih. Storili so tako in so preživeli.), pa so ostali živi. Nadalje so lahko videli čudeže tudi na poti iz Egipta: oblačni steber jih je spremljal podnevi in ognjeni steber ponoči, morje se je razdelilo na dvoje in »Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi« (2 Mz 14,21-22).

Vendar so Izraelovi sinovi kmalu pozabili na Boga – pozabili so, kaj zmore njihov Bog in se nanj niso obračali. Ko so bili lačni ali žejni, so se z Mojzesom in Aronom prepirali in godrnjali: »O da bi umrli po GOSPODOVI roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!« (2 Mz 16,3). Pa jim je po Mojzesovi prošnji Bog poslal mano, prepelice in vodo iz skale … Mi se danes nad njimi pohujšujemo in sprašujemo, kako so mogli tako hitro pozabiti na vsemogočnega Boga, ko so pa vendar videli toliko čudežev.

Pa se v mislih preselimo kakšno tisočletje naprej. Ob Jezusu zagledamo gobavca, ki ga na kolenih prosi: »Če hočeš, me moreš očistiti. Jezus se ga usmili, stegne svojo roko in se ga dotakne ter mu reče: »Hočem, bodi očiščen.« In takoj je gobavost izginila in je bil očiščen« (Mt 1,40-42).

Ta ozdravljeni gobavec me spominja na Izraelce v puščavi – Jezus ga ozdravi in mu naroči, kaj naj naredi, oni pa se na Jezusove besede požvižga in gre dalje in dela po svoje.

Poznam vsaj še enega takega »pozabljivega in brezbrižnega ozdravljenega ‘gobavca’«, ali ‘godrnjavega Izraelca«. Sam sem mu večkrat podoben. Kar pozabim, kaj je zame že storil Gospod in grem brezbrižno dalje – kot da se ni nič zgodilo, kot da je vse kar samo po sebi umevno. Sploh se ne potrudim, da bi v dogodku ali srečanju z določeno osebo videl Božji prst (znamenje), da bi prepoznal in ozavestil Božji dotik, ki se je v meni oziroma z menoj pravkar zgodilo. Priganja me tempo: delo, načrti, projekti …In potem ni čudno, da se moje zavedanje o Božji dobroti, ljubezni in vsemogočnosti zamegli, da me zajame tema dvoma in nezadovoljstva, da zopet godrnjam in mislim, da vse zmorem sam …

Čeprav nerad moram priznati, da sem res večkrat podoben temu ozdravljenemu gobavcu. Jezus mu je naročil, naj »gre, se pokaže duhovniku in naj za svoje očiščenje prinese njim v pričevanje dar, ki ga je Mojzes zapovedal«, oni pa je šel »in začel na vsa usta razglašati, kaj se je zgodilo« (Mr 1,44-45). Ni izpolnil Jezusovega naročila (ni bil poslušen Božji besedi), pač pa se je ravnal po svojem načrtu – imel je svojo interpretacijo. Mar se z menoj ne dogaja nekaj povsem podobnega? Gospod mi pošilja znamenja, jaz se pa nanje ne oziram.

Sveto pismo je Božja beseda (beseda Boga): je stoodstotno delo ljudi, pa tudi stoodstotno navdihnjeno od Boga (prav kakor je Jezus ves človek in ves Bog). Kot nekdaj Izraelci in ozdravljeni gobavec imamo tudi mi veliko priložnosti videti Božja dela (znamenja), ki jih dela v nas in med nami. Pa ne le videti, pač pa predvsem dovoliti, da se Božja znamenja v nas zakoreninijo, da iz njih poženejo poganjki dobrote in ljubezni, ki jo želi Bog po nas širiti med ljudmi – da zrastejo sadovi za večnost. To pa z drugimi besedami pomeni, da smo povabljeni, da pričujemo o njegovi dobroti in njegovih delih v našem življenju, da bi ljudje okoli nas spoznali, da je naš Bog resnični Bog, da se ga »čas ni dotaknil«, da ni nemočni in betežni starec, pač pa je Veliki, Močni in Živi Bog.

Kdaj bomo lahko zanj jasno in pogumno pričevali? Ko se bomo z njim družili tako, kot sta se z njim družila Peter in Janez (Apd 4,13).

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.