Besede, ki so nama v poslednjih trenutkih s staro mamo, prinesle veselje

,

Varovala, hranila (po steklenički) in pestovala me je že po nekaj mesecih mojega življenja, saj sta starša takrat gradila hišo. Tako rekoč je bila moja druga mati. Bila mi je krstna botra in dobra prijateljica.

V teh dneh mineva leto dni odkar se je s tega sveta poslovila moja ljuba stara mama. Njen odhod v večnost je eden mojih najmočnejših trenutkov v preteklem letu. Čutim dolžnost, da ganljive trenutke njenega odhajanja po svojih močeh tudi ubesedim.

Še zadnjič v svoji hiši

Zaradi nepričakovanega poslabšanja zdravstvenega stanja stare mame, sva se s sinom med jutranjo potjo v vrtec ustavila pri njej doma. Ob prihodu sem izvedela, da ponjo že prihaja rešilec.

V srcu sem čutila, da moram ostati pri njej, saj je danes (najbrž) še zadnjič v svojem domu. Čez slabih štirinajst dni se je nato zares poslovila s tega sveta.

»Ooo, si le prišla«, se je razvedril njen obraz. Nisem se hotela poslavljati od nje … to mi ne gre, niti v tistem trenutku tega nisem zmogla. Hotela sem ji samo vlivati upanje, da pride kmalu zopet nazaj med nas.

Najini podarjeni trenutki

V trenutkih poslavljanja sem dobila notranjo (Božjo) moč … tihi glas v meni je narekoval, naj sedaj naredim vse, kar lahko, da si ne bom česa očitala kasneje, ko nje ne bo več med nami.

In res, moja usta so zmogla izreči besede, ki jih je narekovalo srce. To so bili zame res veliki trenutki milosti.

Nisem je imela za zelo verno, tudi moliti je nisem pogosto videla. Z malce strahu sem jo zato najprej vprašala, če kaj moli in če bi mogoče hotela, da pride k njej duhovnik. Z njenim šibkim in težje razločnim glasom je povedala, da je tudi moliti potrebno.

S svojo bližino in stiskom roke sem ji obljubila, da bom jaz molila zanjo in jo nosila v mislih. Obe sva bili ganjeni.

Tekle so mi solze sreče, da lahko govoriva o tako globokih stvareh in da bova mislili druga na drugo. Ker sva se imeli resnično radi, me je ta najin pogovor povsem pomiril.

Izkoristila sem te podarjene trenutke ter stari mami povedala, kako zelo rada jo imam. Tudi ona mi je zmogla povedati, kako zelo sem ji pomembna.

Bila sem ganjena. Prvič sem ji lahko z besedami (in ne le z rožami, obiski, dobrimi deli…) povedala, kako dragocena je v mojem življenju.

Sin mi je pomagal videti, kako pomembne besede sva si izrekli

Ko sva se s sinom zatem peljala do vrtca, sem v avtu kar prepevala. V sebi sem bila ponosna in srečna. Četudi bi mama tisti hip za večno zaspala, sem bila na to pripravljena. Zavedala sem se, da sem naredila vse, kar sem takrat lahko.

Tega dragocenega dejanja sem se kasneje še bolj zavedala. Najstarejši sin je namreč od strani ves čas spremljal najino poslavljanje.

Takoj po prihodu domov je stekel do moža in mu z presenečenjem rekel: »Ati, veš kaj si je mamica danes upala reči svoji stari mami?« Sin mu je s ponosom vse povedal in šele takrat sem se zavedla, kako mi je Bog stal ob strani.

Hvaležna in srečna

Še danes sem hvaležna, da sem se tiste besede zmogla prepustiti Božjemu navdihu. Močno sem čutila Božjo moč in prisotnost. Ne vem in ne predstavljam si, kako bi brez Božje bližine doživljala odhod stare mame, kako bi prenesla to bolečino.

A Gospod je poskrbel, da se stare mame danes z veseljem spominjam, da mi nariše nasmeh vsakokrat, ko pomislil nanjo in na najino skrivnost.

Pogosto molim zanjo. Velikokrat imam občutek, da me spremlja in je še vedno navzoča v mojem življenju, čeprav je sedaj že na »drugem naslovu«.

Draga mama, hvala za vse, kar sem se lahko naučila od tebe! Hvala za vse, kar si mi dala s svojo skromnostjo, potrpežljivostjo in zgledom. Dala in naredila si veliko več, kot se tega sploh lahko zavedam.

Avtor: Petra Čelik

Foto: Unsplash

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.