Besede, besede, besede …

[sg_popup id=”11815″ event=”onLoad”][/sg_popup]Od česa je to odvisno? Od vsebine sporočila, karizme govorca ali kakšnega drugega trenutka?

Živimo v času inflacije besed. Toliko vsega, kot je napisano in izrečeno danes, ni bilo še nikoli v preteklosti. Časopisi, revije, televizija, radio, internet, facebooki, twiterji itd. ponujajo odgovor na vsa vprašanja, ki se porajajo sodobnemu človeku. Na isto vprašanje dobiš nešteto odgovorov. Kakšen filter bi potreboval človek, da bi do njega prišlo le bistveno in ne bi zapravljal drobcev svojega časa za nepomembno?

Vse novice dneva bi zagotovo lahko izdali vsak dan v novi knjigi. Že res, da bi se nekatere besede ponavljale: kriminal, pretvarjanje, umor, kraja, laž, varanje itd. Po načelu: glavno je, da se piše in govori. Če pa je napisano resnično, danes ne zanima skoraj nikogar več. Važno je biti prisoten, se pojavljati s svojim prispevkom, komentirati, odgovarjati. Stranski učinki so znani: jeza, strah, depresija, stres …

Jezusova beseda pa je zajeta v drobni knjigi. On ne govori veliko, včasih pove celo v prilikah. A kljub temu njegove besede prebiramo že dva tisoč let. Že res, da tudi njegovim besedam včasih ugovarjamo, se o njih sprašujemo, premišljujemo. Mir, ki sledi, umiri srce in duha. Stranski učinki so znani: veselje, ljubezen, sočutje, dobrota …

Kako torej nabrusiti svoj um, da bo zmogel razpoznati vse, kar prihaja do mene? Odgovor prihaja po Besedi: »Božja beseda je namreč živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč in zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca« (Heb 4,12).

Če bom imela nabrušeno uho, ne bom do sebe spustila vsega, kar slišim oziroma bom to zmogla prečistiti in odvreči. Če bom imela nabrušen jezik, ne bom izrekla vsega, kar mi bo padlo na pamet. S spoznavanjem Božje besede bom znala prepoznati pasti časa v katerem prav zdaj živim in potem to odsevati naprej.

Beseda, izrečena danes, lahko zadane čez petdeset, sto let, pravi misijonar. Da bi iz mojih ust prihajala le tista, ki bi prihodnje rodove božala, oplemenitila, utrdila v preizkušnjah prihodnjih časov, si želim. Da bi pod mojim peresom nastajala le tista beseda, ki bi mojim vnukom kazala pravo pot. Pot, ki pelje v naročje Nebeškega Očeta.

Skrhana beseda ne najde poti do srca. Ker je bila misijonarjeva beseda nabrušena, se je usedla vame. Če si odkrito priznam, sem prav zdaj že precej skrhana. Potrebujem brus. Odprem Sveto pismo in zaprosim: nabrusi me Gospod, v vsem kar sem.

Tanja Mlakar

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja