Z našim poslanstvom dajemo naprej želimo navdušiti čimveč zakoncev za lepoto krščanskega zakona. Jih povabiti na pot, na kateri se je prepletlo že toliko izkušenj, da smo prepričani, da je prava.
Širiti idejo, da smo vsi zakonci v istem zosu, da se nikjer ne cedita zgolj mleko in med, a da obstaja način, kako je lahko kljub vsemu v zakonu vznemirljivo, zabavno in izpolnjujoče.
S povsem novim vidikom poslanstva dajemo naprej pa nama je postregel sin na pragu najstništva, ko je med kosilom nepričakovano oznanil: „Komaj čakam, da bom velik, da bom lahko mož in tata!“ Ob mešanici ponosa in nejevere se mi je krompir skoraj zataknil v grlu.
Seveda se sprašujem, kako lahko otrok ob vsem nerganju, ki ga je v tem obdobju deležen, sploh pride na idejo, da bi nekoč tudi sam rad postal nergač svojemu podmladku. Še pogosteje se sprašujem, če si ob tem, ko opazuje mene kot ženo, morda ne želi raje izbrati mirnega samskega življenja.
Spodbudil naju je k razmišljanju, kako dajeva naprej znotraj družine
Saj se trudiva po najboljših močeh in kakšen dan nama uspe bolje, kakšen dan slabše. V slabših dneh se zavedava, da sva tako kot zakonca kot kot starša daleč od tega, da bi si ob pogledu na naju kdo sploh želel, da se poroči. In ima otroke.
Najini otroci vidijo koktejl vsega.
Veliko objemov in hladnejši pogled.
Jasne besede „rad/a te imam“ in „pusti me pri miru“.
Smeh in jok.
Navdušenje in obup.
Nerganje in spodbujanje.
In če si kljub vsemu želijo nekega dne imeti ženo in otroke (veliko otrok, pravzaprav), bi rekla, da nekaj že delava prav. Da dobro dajeva naprej! Da morda kljub takim občutkom nisva tako slab zgled.
Pred dnevi je ta isti sin mojemu možu svetoval, naj mi speče palačinke, da bom boljše volje
Marsičesa se bo seveda moral še naučiti, a je za svoja leta glede odnosov v zakonu že presneto moder.
Seme navdušenja je posejano. Naj le dobro uspeva! In naj tako dobro uspeva v vseh naših otrocih, da bodo čez desetletje, dve ali tri že navduševali svoje generacije!
Mojca Koren Lapajne
foto: Canva
