»Atiii, me lahko lepo prosim danes pelješ v šolo? Poleg nahrbtnika imam še dve torbi, pa še dežuje zunaj.« Resno? Ob nekaj minut čez 6. uro zjutraj? Pa ravno danes, ko sem uspel vstati dovolj zgodaj, da bom lahko – vsaj tako sem mislil – zares v miru prebral Sveto pismo in premišljevanje v Besedi med nami, imel nekaj minut tišine za molitev in potem še kaj zapisal v dnevnik?
Naslednje jutro sledi podobna zgodba. Sredi poglobljene molitve se iz kuhinje zasliši glasno šumljanje alufolije, v katero sicer zelo skrbna in pridna hči – zavija sendvič. S šolo gredo namreč v Planico gledat skoke. Nekako je treba zapolniti tribune, kajne? 🙂 Aja, vas zanima, ob kateri uri je to? Ob 5.45, seveda.
Predstavljam si, da se lahko marsikdo poistoveti z mojo očetovsko realnostjo.
Kako najti umirjen čas za srečanje z Bogom?
Pred tem sem bil namreč že nekaj časa nezadovoljen s svojim molitvenim življenjem. Saj ne morem reči, da nisem imel vsakodnevne »stotinke« – torej 15 minut – posvečenega časa z Bogom. Za to sem večinoma poskrbel, vendar zadnje čase res tako, bolj spotoma. Če sem uspel, sem dnevno Besedo zjutraj prebral, če za to ni bilo časa, sem ji prisluhnil na poti in nadaljeval s premišljevanjem v pisarni. Tam pa seveda že čaka e-pošta, klici, maili.
Iz izkušnje triletnega Exodusa sem vedel, da srečanje z Bogom zahteva svoj čas. V miru. Brez otroških ali službenih motenj. Vedel sem, da iz »sprotnega« druženja z Bogom ne morem dobiti dovolj duhovne hrane, ki jo potrebujem, da bi se opremljen z Mirom odpravil v dan. Vedno znova mi je prihajal na misel stavek hrvaškega duhovnika dr. Ivančiča:
»Če te molitev ne spreminja, spremeni molitev.«
V praktičnem smislu bi to zame pomenilo, da bi se moral tak čas zaključiti nekako ob 5.45, ko vstanejo prvi otroci. Kar pomeni, da bi z vstajanjem ob 5.00 že zamujal. To pa je zame zgoooodaaaj. In še prejšnji večer je treba iti pravi čas spat. Vem, da to mnogi zmorete brez težav. Jaz pač (žal še) nisem tak. Meni to predstavlja velik izziv in napor. Dejstvo, da se žena vsak dan vrne iz službe šele zvečer in da se »najin čas« začne precej pozno, pri tem tudi ne pomaga veliko.
Ali zares »moram« brati Sveto pismo?!
O tem, da bi si »moral« za branje Svetega pisma vzeti več časa, sem več tednov zapored potožil tudi na ponedeljkovi jutranji skupini za može, ki jo obiskujem kot nekakšno nadaljevanje Exodus skupine. Kolektivna modrost možakarjev mi je kmalu nastavila ogledalo. Vendar na povsem drugačen način, kot sem pričakoval.
Niso me skušali »spraviti v red« s spodbudami, kot: pojdi prej spat, pravočasno vstani in delaj »tako, kot je prav«. Ne. Možje so me opozorili na nekaj povsem drugega.
Postavili so med pred dejstvo: »Se ti sploh poslušaš? Že nekajkrat smo te slišali reči, kako bi si za branje in premišljevanje Svetega pisma ‘moral’ vzeti več časa. Kaj je s tem ‘moram’? Kdo te v kaj sili? Kje piše, da moraš brati Sveto pismo?«
Moram priznati, da se mi ni bilo prav lahko soočiti s tem. Ker – v resnici rad berem Sveto pismo. Rad preživljam čas v miru in tišini z Bogom. Rad imam rana jutra, ko je vse tiho.
Vendar očitno ne dovolj rad, da bi se za to potrudil, šel čez sebe in najprej uredil večerno rutino in nato še jutranjo. Težava je bila v tem, da sem se ohranjanja navade branja Svetega pisma loteval tako kot večina kristjanov, kadar čutimo, da bi nekaj morali početi. Nabijal sem si krivdo. To je način, na katerega smo danes kristjani pogosto ujeti v neko »moraš« krščanstvo. Delamo prave stvari zato, ker je tako treba.
»Kaj če bi za nekaj časa povsem prenehal z branjem Svetega pisma?«
No, tako so mi predlagali možje. Najprej se mi je misel zdela skoraj bogokletna. Nato pa sem se odločil, da se srečevanju s Svetim pismom za nekaj časa povsem odpovem. Želel sem se prepričati, da se z Bogom ne srečujem zato, ker se moram in ker je za »DiŽ-evca tako prav«. Naslednjič sem se želel z njim srečati zato, ker si želim druženja z njim (prim. Apostolska dela 4,13).
V prihodnjih nekaj tednih sem spremljal svoje razpoloženje in ugotavljal, da sem na začetku zares čutil neko osvoboditev od moralnega bremena, ki me je dotlej bremenilo. Po dveh ali treh tednih pa sem začel druženje z Bogom močno pogrešati. Življenje je postajalo vedno bolj suho, prazno, brez nekega pravega okusa. V sebi sem opažal vse več negotovosti, pomanjkanje duhovne zavzetosti, pomanjkanje pripravljenosti za darovanje za svojo družino, vse več sebičnosti …
Skozi vajo odrekanja sem jasneje uvidel, kakšno razliko naredi redno druženje z Gospodom ob njegovi Besedi, in sem po njej tudi na novo zahrepenel.
Božja volja za nas – popolna svoboda
Vesel sem, da sem si dopustil toliko svobode, da sem na novo začutil željo po srečevanju z Bogom v njegovi Besedi. Ljudje smo nenehno v procesu, vendar se nam kaj hitro zgodi, da se na poti duhovne rasti pretirano ustalimo, ustavimo. Način srečevanja z Bogom, ki nam je še včeraj služil in nas izpolnjeval, nam lahko že jutri postane zgolj rutina. Gospod nas želi v odnosu do sebe povesti vedno globlje, mi pa se radi »zaparkiramo« v neki svoj »moraš«.
Tako nam je namreč lažje. Hoditi za Jezusom po vedno novih in drugačnih poteh je namreč naporno, rezanje vedno novih plasti našega jaza in samozadostnosti je tudi naporno, zato je tudi potem, ko smo enkrat že na poti z Jezusom, lažje odklopiti in oditi.
In veste kaj? Jezusu je to v redu.
On je svojim učencem vedno puščal svobodo. Tudi potem, ko so že dalj časa hodili z njim, jih je iskreno vprašal: »Ali hočete tudi vi oditi?« (Janez 6,76)
Morda smo v skušnjavi, da bi si te Jezusove besede predstavljali, kot da so očitajoče, proseče, prihajajoče iz ust ubogega, nemočnega ter jamrajočega reveža, ki skuša z manipulacijo doseči, da bi vendarle še kdo ostal ob njem, da ja ne bi ostal sam. Pomislimo raje še enkrat. Vemo, da Jezus ni tak. S tem vprašanjem je mislil povsem zares; on s tem vprašanjem ni želel učencev zmanipulirati v odločitev, da ostanejo z njim, pač pa ga je izrekel v dobronamernem, iskrenem tonu, puščajoč učencem vso svobodo, da se odločijo tako ali drugače.
Seveda bi bile posledice odločitve, da odidejo, povsem drugačne, vendar je bilo za apostole takrat in je za nas danes bistveno, da smo povsem svobodni, ko (in če) skupaj s Petrom vedno znova ugotovimo: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.« (Janez 6,68)
Je morda čas, da na novo poiščem željo po hoji za Jezusom?
Bog nas ima preveč rad, da bi nas silil v to, da hodimo z njim. Zame je uporabil srečanje moške skupine tisto ponedeljkovo jutro, da sem si dovolil svobodno preiti iz »moraš« v »hočem«. Za vas bo uporabil kaj drugega. Pomembno je, da se krčevito ne oklepamo neke »moraš rutine«, ker bi nas bilo strah, da Jezus ne more delovati drugače, da nas ne more (ponovno) poiskati. Čeprav je pogosto lažje izpolnjevati kljukice kot biti v živem odnosu, si Jezus za vsakogar od nas želi zgolj slednjega. In v tem, da ta odnos vzdržujem, vsak dan znova poglabljam ter sem nad njim vedno znova presenečen, je namen branja Svetega pisma.
Foto: 1. Aleš Čerin, 2. Matjaž Maležič, 3. Canva
Članek je bil prvotno objavljen v reviji Družina in Življenje.
