V moji primarni družini ni bilo verske vzgoje. Gospod me je prijel za roko v najstniških letih, ko možgani še nimajo varne presoje. Malo po polnoletnosti me je vodil skozi tri desetletja utrjevanja vere, najpogosteje preko ljudi. V moje življenje je poslal močne posameznike – moža in botro, pa tudi prijatelje, ki jih vera nagovori le ob praznikih, a vendar so me s svojimi dejanji vedno znova usmerjali k Bogu.
Najstništvo je dodajalo rožne vence
Posebno šolo vere mi je Gospod dal tudi z odraščajočimi otroki: vsako njihovo leto najstništva je pomenilo en rožni venec več. Z Marijo sva se tako močno povezali, saj sem otroke neprestano izročala v njeno varstvo. Ker verjamem, da je ob odraščajočem Jezusu tudi Marija spoznala vse čase odraščanja.
Zgodilo se je pred tremi leti
Rada sem hodila na duhovne vaje in srečanja. Bila so mi v navdih, a se je pogosto že na poti domov začetna gorečnost razblinila. Po enem tednu ni bilo več zaznati pravega vpliva na moj vsakdan.
Prelom se je zgodil pred tremi leti, ko sem zamenjala službo. Ta odločitev ni bila le moja, temveč predvsem Gospodov način poglobitve vere. Ključen del je bila nova lokacija – služba v Ljubljani, kar 120 kilometrov stran od doma. Vožnja je prinašala nemir in negotovost. Prvo leto in pol je bilo polno nervoze: ali bo vlak prišel, ali bo cesta prevozna, ali bo parkirišče sproščeno.
Molitev, ki odpira parkirna mesta
En dan sem na domačem parkirišču v avtu pot v službo pričela drugače. Prvič sem se prekrižala in molila: »Gospod, ti si me poslal tako daleč. Hvala, da boš pazil name in na vse udeležence v prometu.« Ko sem se bližala cilju, sem dodala še prošnjo za parkirno mesto: »Gospod, hvala, da sva varno prispela. Zdaj pa potrebujeva še parkirišče.«
In res – že slabi dve leti je redno poskrbel za varno vožnjo in tudi za parkirišče. Včasih ima na voljo več časa, včasih le deset minut, a povprečje je ostalo podobno. Pogosto se je tudi zgodilo, da je nekdo tik pred menoj odpeljal ali se je odprlo ravno tisto mesto, ki sem ga potrebovala.
S tem se je moja pot spremenila
Iz napetosti je nastala mirnost. Ko že tretjič obračam po ulicah in malo nestrpno rečem: »Ajmo, Gospod, rabiva to parkirišče,« me še vedno spremlja notranji mir. Zaupam, da me vodi – tako na cesti kot v življenju. In podaril mi je najboljši možni način utrjevanja vere v vsakdanjem življenju. Ga je tudi vam? Preizkusite! 🙂
Foto: arhiv avtorice in Canva
