Ko sem moral priznati, da ne znam sam
Ko me je Aleš Čerin v začetku leta 2019 povabil v Exodus 90, sem čutil, da nekaj v mojem življenju kliče po novi jasnosti. Ni šlo za krizo, ampak za tihi notranji občutek, da ne živim iz tiste polnosti, ki bi morala spremljati moškega, moža in očeta. Leta sem nihal med potlačeno močjo, jezo, zamerami in neprijetnimi izbruhi, med pretirano previdnostjo in trenutki frustracije, ki so razjedali mojo notranjo pokončnost.
Zanimivo je, da so doma opazili spremembo prej kot jaz.
Exodus 90 je bil prvi prostor, kjer sem izkusil, da potrebujem strukturo, bratstvo in disciplino, da bi lahko na dolgi rok rasel kot moški. Da ne znam in ne zmorem sam. Da so del mene področja, ki so ostala neurejena, ker mi nihče ni razložil, kako naj jih nosim. Ta pot Exodusa 90 se je nato nadaljevala v triletnem srečevanju originalne skupine, nakar sem se po polletnem premoru pridružil še tedenski LevelUp skupini, ki je še danes eno najpomembnejših okolij mojega osebnega in duhovnega zorenja.
Zanimivo je, da so doma opazili spremembo prej kot jaz. Žena Saša mi nikoli ni rekla kakšnega dramatičnega stavka, a postopoma sem videl, da se ob meni počuti bolj mirno, bolj sproščeno. V hiši se je dalo bolje dihati, v meni je bilo manj napetosti. Moja moč, ki je prej nihala med potlačenostjo in neurejenim pritiskom, je začela dobivati obliko stabilnosti.
Vprašanja, ki jih nihče ni znal ubesediti
Ob tej izkušnji sem se prvič v življenju začel spraševati o vprašanju, ki se mi danes zdi ključnega pomena: kaj sploh pomeni, da moški “nosi” svojo moško moč na dober način?
- Kako naj bo močan, ne da postane trd?
- Kako naj bo nežen, ne da postane pasiven?
- Kako naj stoji, ne da bi koga povozil?
To so vprašanja, ki jih pred nami ni znal ubesediti nihče, mi pa smo jih kot generacija čutili in doživljali vsak po svoje.
Nejc in jezik, ki ga moški razumejo
Letos spomladi sem nekaj podobnega zagledal pri prijatelju Nejcu. Na druženje naše moške skupine je prišel očitno spremenjen — brez nekih dramatičnih gest, brez postavljanja, ampak preprosto drugačen. Kot da bi se v njem nekaj umirilo, nekaj postavilo na svoje mesto.
Ob drugačnem njem je drugače zacvetela tudi njegova žena!
Med vožnjo je pripovedoval o tem, kako se mu je v zakonu nekaj odprlo. Ne v smislu kakšnih hitrih popravkov ali receptov, ampak v razumevanju dinamike, ki jo moški in ženska živita vsak dan, čeprav o njej redko govorimo. Razlagal je o konkretnih, majhnih premikih doma, o občutku, da nenadoma vidi nekaj, kar je bilo prej skrito. O tem, kako je ob drugačnem Nejcu drugače zacvetela tudi njegova žena.
Ob poslušanju sem takoj prepoznal, da se ni srečal le z “zanimivo knjigo” — ki jo je na druženje še v angleškem originalu prinesel s seboj — ampak z jezikom, ki moškemu pomaga razumeti samega sebe.
Giff Lasta in spolna moč, ki potrebuje usmeritev
Ko sem že kar na tistem srečanju začel prebirati knjigo Giffa Laste, sem ugotovil, da je ta avtor dosegel nekaj, česar drugi doslej niso zmogli. Sam sem v zadnjih letih prebral precej knjig, ki so poskušale v krščanski svet prenesti govor o moškosti, o identiteti, o komplementarnosti. Pri nekaterih sem našel dobre misli, pri drugih koristne strukture. A pogosto sem ostal z občutkom, da vse skupaj ostaja preveč abstraktno, preveč teoretično, preveč “eterično” in poduhovljeno.
Pri Giffu pa je bilo drugače. Ko smo se jeseni možakarji ponovno zbrali na moškem duhovnem vikendu, je bila naša naloga, da še pred samim vikendom preberemo prevedeno knjigo. Ena izmed stvari, ki nas je najbolj nagovorila, je bil Giffov izjemno jasen pogled na moško spolno energijo. Skozi svojo lastno pot zorenja in ozdravljenja od odvisnosti je ne vidi več kot nekaj, kar je treba potlačiti — kar smo mnogi izkusili v naši “pridni”, moralistično obarvani katoliški vzgoji — temveč kot nekaj, kar potrebuje smer, okvir in usmerjanje.
Spolna moč je v moškem ena najbolj ranljivih, a hkrati najbolj ustvarjalnih sil.
To vprašanje je tako občutljivo, da mu moramo v prihodnje posvetiti še veliko pozornosti. Tukaj pa le na kratko: Giff jasno pove, da je spolna moč v moškem ena najbolj ranljivih, a hkrati najbolj ustvarjalnih sil. Kadar je potlačena, postane nevarna; kadar je zanemarjena, postane destruktivna; pravilno usmerjena pa postane temelj moške zrelosti, odnosne zanesljivosti in notranje svobode.
Prav v tem prepoznavanju — da ne gre za odpravo moške (spolne) impulzivnosti, temveč za njeno integracijo in plemenitenje — je bilo v njegovem učenju nekaj osvobajajočega. Govori jezik, ki ga moški razumejo, ker izhaja iz izkušnje, ne iz teorije. Ko smo se z njim srečali preko Zooma, sem pri prevajanju nagovora še dodatno začutil, kako iskreno in stvarno govori o stvareh, ki jih tudi sam že leta opazujem: o izgubljeni pobudi, o pretirani prijaznosti, o potlačeni moči, o tem, kako hitro moški zdrsne ali v pasivnost ali v nepotrpežljivo napetost.
Knjiga, ki še ni čisto “naša”
Seveda — knjiga je nastala v ameriškem kontekstu. Zdaj je prevedena v slovenščino, za kar sem hvaležen ekipi, ki je opravila veliko prevajalsko delo. In hvaležen Nejcu, da je tako pogumno “dal naprej”, kar je sam prejel. V tej korajži se vidi tista prava, graditeljska virilnost — moč, ki ne kopiči zase, ampak gradi druge.
Ampak knjiga še ni čisto “naša” — in čeprav so temelji univerzalni, vidim potrebo po nečem, kar bi zraslo iz naših tal — prepojeno z našo, slovensko zgodovinsko izkušnjo.
Kljub temu smo se na tem vikendu vsi možakarji strinjali v eni stvari: škoda, da nam stvari, ki jih knjiga Pot mladeničev z dekleti prinaša, ni nihče povedal, ko smo bili v zgodnjih najstniških letih. Škoda, da smo morali sami iskati v temi, brez orientacije, brez jezika za to, kar smo čutili. Koliko ran, bolečin, napačnih odločitev bi nam bilo lahko prihranjenih.
In zato bomo to knjigo z veseljem dali svojim sinovom. In “ta mladim”, ki prihajajo k našim hčeram. Ker želimo, da nove generacije odraščajo drugače. Da odkrijejo življenje podarjujočo moško-žensko polarnost in v njej uživajo — namesto da se je bojijo ali jo zanikajo.
Nekaj temeljnega je pretrgano
Ob tem pa opažam nekaj, kar je v širši družbi že dolgo prisotno: nekaj temeljnega je pretrgano v odnosu med moškimi in ženskami.
Mladi se težko zavežejo, težko vzpostavljajo odnose, med njimi se je naselila nezaupljivost, včasih celo tiha sovražnost. To ni naključje — to je simptom. In to je tudi eno od polj, ki ga bomo morali pri našem delu v Družini in Življenju v prihodnjih letih bistveno poglobiti.
Prav na področju spolnosti ter (dobrih!) razlik med moškimi in ženskami so tudi mnogi krščanski zakoni — čeprav iskreno želijo živeti lepo in predano ljubezen — še vedno negotovi, ranjeni ali napačno poučeni. Tukaj potrebujemo več modrosti, več poguma in več iskrenosti.
Če se narod kot celota ne zna več povezati na ravni med moškim in žensko, če se generacije vzgajajo v prepričanju, da ne potrebujejo drug drugega, če ljubezen postane preveč tvegana in če je polarnost razumljena kot nevarnost namesto kot dar — potem imamo problem, ki sega globlje od psihologije ali teologije. Razlikovanje med moškim in žensko ni naključje zgodovine. Zapisano je v telesih, v duši, v biologiji, v odnosih med ljudmi — in tam, kjer ga zatremo ali zanikamo, se prej ali slej pokaže praznina. In ja — kot vodilo je zapisano tudi v Svetem pismu. Hvala Bogu.
Mladi se težko zavežejo, težko vzpostavljajo odnose, med njimi se je naselila nezaupljivost, včasih celo tiha sovražnost. To ni naključje — to je simptom.
Zakaj ta tema dviga toliko prahu
Tema je namreč v Sloveniji v zadnjih dneh sprožila burno debato. Z objavo članka na Iskreni.net so se odprli komentarji, ki so razkrili, kako občutljiva in ranljiva je — premešale so se bolečine, strahovi in pričakovanja z vseh strani.
Ob tem sem se moral ustaviti in priznati: ta tema ne dviga prahu zaradi Giffa ali zaradi knjige. Dviga ga zaradi naših ran. Zgodovinskih in osebnih.
Ženske, ki so v preteklosti doživele nadzor, nasilje ali poniževanje, so se ob besedah “moška moč” ali “okvir” odzvale z razumljivim nelagodjem. Moški, ki so bili vzgojeni v pretirano prijaznost in potlačitev lastnih impulzov, so se počutili, kot da jih družba znova obsoja, preden bi jih sploh slišala. Nekateri so se bali, da govor o polarnosti vodi nazaj v stari, toksični patriarhat. Spet drugi, da relativizira “pravo” moškost, in tretji, da se o razlikah med spoloma danes sploh ne bi smelo več govoriti.
Te iste rane srečujemo tudi pri našem delu v Družini in Življenju. V prezgodnjih razhodih. V predolgih ostajanjih skupaj iz strahu. V tistih hladnih, utrujenih zakonih, kjer živita drug mimo drugega — vsak v svojem svetu, oba brez občutka, da bi ju lahko ena sama iskrena bližina znova povezala.
Moč, ki ne nadzira, ampak nosi
Toda krščanska antropologija nikoli ni govorila o moči brez ljubezni. Najgloblja svetopisemska besedila o zakonu niso dana zato, da bi postavljala hierarhijo, ampak da bi pokazala, kako deluje medsebojno darovanje.
Ko opazujem debate na družbenih omrežjih, vidim, da ljudi ne boli to, kar knjiga govori. Boli jih to, česar niso nikoli doživeli. Boli jih njihov lastni manjko.
Ko se danes govori o “virilnosti”, se hitro sprožijo napačne predstave — kot da pomeni agresivnost ali dominacijo. V resnici pa pomeni notranjo moč, ki je usmerjena navzven v dobro. Gre za moč, ki ne nadzira, ampak nosi. In ko takšna moč zaživi v moškem, se v njegovi ženski nekaj naravno sprosti — ne zato, ker se “mora”, ampak ker se končno “sme”.
Kadar pa moški te notranje moči nima, je hočeš-nočeš ženska tista, ki mora prevzeti pobudo, držati vse niti, biti hkrati močna in občutljiva. To breme utrudi tudi najbolj sposobno žensko.
Ko danes opazujem debate na družbenih omrežjih, vidim, da ljudi ne boli to, kar knjiga govori. Boli jih to, česar niso nikoli doživeli. Boli jih njihov lastni manjko. In bolečina, ki se prebudi iz neuresničenega, celo nepripoznanega hrepenenja, je pogosto najmočnejša.
Zakaj pri tej temi res potrebujemo jasnost
Jasnost izrazov in pojmov je pri tako žgoči temi nujna. In ni namenjena temu, da bi zmagali v kakšni družbeni razpravi. Potrebujemo jo, ker brez nje pari danes preprosto ne najdejo poti do bližine. Ker drugače ostane vsak v svojem ranjenem svetu — moški v umiku, ženska v napetosti.
Spoštljiv, precizen vstop v to temo je potreben, ker toliko ljudi izhaja iz globoko ranjenih razmer. Ker mnogi nikoli niso videli zdrave moškosti ali zdrave ženskosti. Ker so bili vzgajani v strahu, sramu, moralizmu ali tihem dvomu vase.
Kaj se zgodi, ko to vzameš resno
Ob vsem tem me vedno znova presune preprosto dejstvo: ti “visoki ideali” niso neuresničljive sanje. So izjemno praktični, če jih človek zares vzame resno.
Ko moški začne v sebi gojiti stabilnost, odločnost in prisotnost, se to pozna doma. Ko ženska ob njem začuti, da je varna, da ni sama, da ni ona tista, ki mora držati cel svet — se sprosti.
Tu ni nobene popolnosti. To ni nek nedosegljiv ideal; prav tako pa ni naloga, ki bi jo lahko enkrat za vselej odkljukali. To je pot zorenja — z napakami, z majhnimi premiki, z odpiranjem in zapiranjem. Toda je pot, na kateri se da hoditi.
Vendar mi, ki smo stopili na to pot, že okušamo, da je to pot, po kateri se da — in splača — hoditi.
Da bi nekomu vrnil hrepenenje
Razumem ljudi, ki danes ob tej temi čutijo odpor ali strah. Razumem tiste, ki so odraščali v domovih, kjer je bila bližina nevarna.
Toda prav zato kristjani ne smemo obupati nad tem idealom. Ne zato, ker bi ga morali drugim vsiliti. Ampak zato, ker verjamemo, da je resničen — in da je lep.
In ne, ne gre za to, da bi želeli postati glasni ideologi. Gre za to, da živimo tako, da bodo ljudje — sploh naši mladi; generacije, ki prihajajo — ob nas začutili, da je takšno skladno, komplementarno, dopolnjujoče partnerstvo med možem in ženo resnično mogoče.
Morda je to tisto, kar želim na koncu povedati: da si želim, da bi ta članek nekomu vrnil hrepenenje. Ne dokaz, ne argument — ampak hrepenenje. Za odnos, kjer moški in ženska nista tekmeca, ampak dar drug drugemu.
Če bomo zmogli to hrepenenje ponovno prebuditi — najprej v nas samih, potem pa v ljudeh, ki so nam zaupani — bomo naredili več, kot lahko naredi katerakoli debata. Takrat bomo postali pravi pričevalci.
Naročam knjigo Pot mladeničev z dekleti.
Prijazen pozdrav in vse dobro.
Ana