Verjetno se še vsi spominjamo veroučnih let, ko smo se spoznavali z osnovami naše vere. Sveti angel. Očenaš. Zdrava Marija. Deset zapovedi. Sedem glavnih grehov. Osem blagrov. Sedem darov Svetega Duha. 130 vprašanj za birmo. Nekatere od njih so postale del našega vsakdanjika, druge smo pozabili.
Kaj je temeljno oznanilo naše vere?
Doma sem vprašala bodoča birmanca: »Kaj je temeljno oznanilo naše vere?« in jima pomagala z podvprašanjem: »Kako bi nekomu, ki nič ne ve o krščanstvu, povedala, kaj je bistvo naše vere?« Ob takem vprašanju navadno aktiviramo možganske celice in skušamo v spomin priklicati, kar smo se učili pri verouku.
In kaj je temeljno oznanilo? Da je Bog Oče poslal na svet svojega sina Jezusa, ki je postal človek, šel za nas na križ, umrl, vstal od mrtvih ter nam s svojo smrtjo zaslužil večno življenje. Zveni znano, kajne?
Ali to tudi v resnici verujemo?
Vse to izpovedujemo v veroizpovedi, ki jo molimo pri nedeljski maši. Toda koliko se v resnici zavedamo besed, ki jih izrekamo? In še bolj pomembno: Ali to, kar izpovedujemo, tudi v resnici verujemo? Naj postavim še bolj provokativno vprašanje: Ali verujemo, da se pri vsaki maši kruh in vino spremenita v Jezusovo telo in kri? Prav to vprašanje nam je v adventu na duhovnem vikendu za družine postavil duhovnik Peter Pučnik: »Ali veruješ, da je v tej hostiji navzoč pravi Jezus, prav tisti, ki je pred več kot dva tisoč hodil po tej zemlji?«
Na to vprašanje si mora odgovoriti vsak sam. Tako kot bi si morali vedno znova odgovoriti na vprašanje: Zakaj molim, hodim k maši? Iz navade? Ker se spodobi?
“Mami, zakaj moramo k maši?”
Kadar nama z možem to vprašanje postavijo otroci, namreč, zakaj moramo k maši, nikoli ne odgovoriva, da se tako spodobi. Ali da je tako prav. Niti ne zato, ker bo sicer župnik žalosten. Odgovoriva jim tako, kot čutiva sama: Ker potrebujeva mašo. Ker se želiva srečati s živim Jezusom, ga prejeti v podobi kruha. Ker sama občutiva moč, ki nama jo dajejo zakramenti.
In kako lahko od maše pridem z naveličanim obrazom?
Mnogi, ki Cerkve ne marajo, nam kristjanom očitajo, da se v našem življenju prav nič ne pozna, da smo verni. Da se to, kar verujemo, iz našega življenja ne vidi. In še kako imajo prav!
Če namreč verujem, da je Jezus prišel na svet, zame umrl in vstal, potem je čisto nemogoče, da bi ob tem zavedanju hodila po svetu zagrenjena. Da bi po nedeljski maši prišla iz cerkve z zdolgočasenim in naveličanim obrazom. Da bi obsojala vsepovprek. Da bi se povzdigovala nad druge.
Veliko jih hrepeni, pa še niso slišali …
Če je naša identiteta zasidrana v Kristusu in njegovi žrtvi na križu, bomo zmogli iz nje črpati tudi, ko bo hudo. Ko bodo prišle preizkušnje. Urška in Klemen Valjavec, starša za rakom umrlega Rožleta, ki je odšel k Jezusu pri zgolj 13-ih letih, na pogrebu nista jokala. Pravita, da si nista mogla pomagati, da se ne bi smehljala. Vedela sta namreč, da je njun sin že pri Jezusu.
Vera je upanje, ki ne zataji. In ko nas bodo vprašali po razlogu našega upanja, pogumno povejmo, kaj je temeljno oznanilo naše vere. Veliko jih je, ki hrepenijo po Bogu, pa tega oznanila še niso slišali.
Foto: Canva, arhiv DiŽ
