Zmorem odpreti vrata svoje “štale”, ko pred njo stoji On, ki trka?

,

Ko smo se v zadnjih dneh z mnogimi med vami (na dveh srečanjih se nas je zbralo več kot 600 parov) »v živo srečevali« preko ZOOMa, sem še bolj prepričan, da je prav naša medsebojna povezanost, ali kot radi rečemo »družinskost«, v teh turbuletnih časih NUJNA!

Vsak dan se bolj zavedam pomena psalmistovih besed: “Moja pomoč je od GOSPODA ki je naredil nebo in zemljo” (Psalm 121,2).

Kako res je, da mi Gospod svojo (po)moč najpogosteje podarja preko bratov in sester iste družine. Mi smo bratje in sestre iste družine, mi smo v “krvnem sorodstvu” drug z drugim, saj smo “zaznamovani” z isto krvjo – z Jezusovo krvjo. Prav zaradi njegove prelite krvi Jezusovo poslanstvo visoko presega Mojzesovo. On je »Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta« (Janez 1,29).

Njegova sveta kri, ki jo je na križu prelil za nas, ko je za nas daroval svoje življenje, je tisto “plačilno sredstvo”, s katerim nas je odkupil in osvobodil, oziroma nam je dal vstopnico za nebesa. Apostol Pavel nas v pismu Efežanom poučuje: “Z milostjo ste namreč odrešeni po veri, in to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.” (Efežanom 2,8-9).

Zato postojva, draga sestra in dragi brat, in premisliva,

kakšna je globina in moč teh besed, da moje in tvoje odrešenje ni moja in tvoja zasluga, da s svojimi močmi nikoli ne moreva biti dovolj dobra, da bi si zaslužila nebesa (»da se ne bi kdo hvalil«). To je izključno Jezusova zasluga – je njegova (in Očetova) odločitev, saj poznamo tiste Jezusove besede, ki jih je izrekel pred trpljenjem: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene, toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Luka 22,42).

In se je zgodila Očetova volja, ki jo je po razsveljenju Svetega Duha tako jasno ubesedil evangelist Janez: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Janez 3,16).

Zaradi tega Očetovega in Jezusovega dejanja brezpogojne ljubezni, moremo in smemo govoriti o trdni vezi, ki nas z Njim povezuje in v Njem varuje.

V teh dneh nas Janez Krstnik, ki zase pravi, da je »glas vpijočega«, spodbuja in vabi z besedami preroka Izaije: »V puščavi pripravite pot GOSPODU, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu« (Izaija 40,3).

Bingo – zadetek v polno!

Prav to je bistvo adventne zgodbe, je bistvo človekovega temeljnega hrepenenja po medsebojni, predvsem pa po Božji bližini. Želja po učlovečenju Boga v nas iz dneva v dan bolj raste. Vedno bolj se zavedamo, kako nas Bog vabi, naj pripravimo svoja srca – svoje hlevčke (prav to je imel v mislih prerok Izaija, ko je rekel: pripravite pot …, zravnavajte cesto).

Priznam, da me simbolika hleva na prvi pogled moti, saj je zame kruta. Pomislim: »Je mar mogoče, da Vsemogočnemu Kralju vesolja nimam ponuditi kaj boljšega (vsaj primerne sobe za goste, če že ne razkošne palače), da ga mislim sprejeti kar v hlevu?« Da bi mogel razumeti to veliko skrivnost, moram na pomoč poklicati Svetega Duha. Samo On, ki je živi Bog in je vir modrosti in vednosti, mi more zadevo osvetliti iz pravega zornega kota. In mi jo tudi je. Povedal mi je, da se je Veliki in Vsemogočni Bog pripravljen roditi tudi v hlevu. In prav to dejstvo je zame polno upanja.

Zakaj? Zato, ker gre pri pojavitvi Boga v našem času in prostoru za njegov ponižni sestop iz pozicije Kralja vesolja in vstop v človeško kožo – vstop v večrat zelo kruto realnost (pravo štalo) človeškega življenja. In obnemin ob zavedanju, da nobeno srce, pa naj bo še tako grešno in zatohlo, za našega Boga ni neprimerno.

Je tudi tebe, dragi bralec, ta misel tako globoko pretresla kot je mene?

Priznam, da je v to zgodbo večkrat hotel na silo vdreti dvom, vendar ga je s svojo jasno besedo v kali zatrl apostol Pavel: »Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben  ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Filipljanom 2,6-8).

Zato naj nas v teh dneh ne le zdravi in osvobaja, pač pa tudi krepča in navdihuje pogled na Betlehemski hlev (jaslice), ki je kraj Božjega rojstva, in pa tudi pogled na križ, ki je znamenje neizmerne in brezpogojne Božje ljubezni – znamenje našega odrešenja.

Poskusiva se torej – ti in jaz – v dneh, ko stopava po sveti zemlji, ustaviti ob jaslicah ali ob križu – v stanovanju ali zunaj. Prisluhniva Jezusovim besedam, s katerimi naju vabi:»Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Razodetje 3,20)

V tišini in globini srca se mu zahvaliva in reciva: “Hvala, moj Gospod in moj Bog! Hvala, da si me tako zelo ljubil, da si se bil pripravljen roditi v hlevu. Hvala, da si se pripravljen roditi tudi v hlevu mojega srca. Hvala, da te sploh ne moti, če moje srce ni pospravljeno. Hvala ti, da mi sporočaš, da ga bova skupaj pospravila. Zato ti na široko odpiram vrata mojega srca in te vabim, da vstopiš, dragi Jezus in za vedno ostaneš v meni in pri meni! Amen.”

Vsem vam, ki v teh dneh stopate po tej sveti zemlji in hrepenite po srečanju z živim Bogom, želiva močno osebno izkustvo Božjega dotika – izkustvo objema neskončne Božje ljubezni. Le-ta se nam je razodela v Učlovečenem Božjem Sinu Jezusu Kristusu. Naj vam On, ki je Božje Jagnje, prinese obilje svoje prisotnosti in naj vas blagoslavlja, vodi, zdravi in krepča skozi vse leto, ki je pred nami.

Dani in Vilma

 

 

0 komentarjev

Pusti komentar

Se želite pridružiti pogovoru?
Vabljeni ste, da prispevate!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.