Zmanjkalo nam je drobtin. Kaj pa zdaj?

Družina in dom, Materinstvo, Vzgoja otrok

Z otroki kuham kosilo, glavna jed in priloga – kuhana zelenjava. V en glas si vsi zaželijo zelenjavo z drobtinami. Pristavim maslo, ko se maslo stopi, ugotovimo, da je drobtin zelo malo, premalo. Najstarejši hitro razmišlja kako rešiti nastalo situacijo. Pogleda, če je kaj suhega kruha, pomisli, da bi šel prosit k sosedi ali še najbolje, da gre s kolesom po drobtine kar v trgovino.

Tokrat se odločim, da njegovim prošnjam ne popustim. Še nekaj časa vztraja, nato pride še slavno vprašanje: »Zakaj?«

Pojasnim mu, da je to del učenja za življenje.

Odlaganje svojih trenutnih vzgibov in potreb. Da je to nujni del učenja za življenje in je danes odlična priložnost. Močno me je presenetil njegov odziv. Navadno še vztraja, zavrača pomisleke, tokrat pa se samo zamisli in utihne.

V razmišljanju pojemo kosilo, ki je bilo tako dobro, da se ob prihodu moža vsi še enkrat z njim usedejo za mizo in ponovno pojedo kosilo.

Učenje odlaganja potreb v današnji družbi ni vrlina.

Vsekakor to ni zaželeno vedenje v potrošniški družbi. Vzemi, uporabi, zavrzi. Smernice se nakazujejo že ob spočetju otroka, hormonskih testih ali je z njim vse v redu, bo morda potreben splav, pa vse do smrti, ko že v več državah lahko izbiraš med pomočjo pri samomoru ali kar evtanazijo.

Otroci se lahko učijo odlaganja potreb na čisto osnovnem poligonu malih želja. Reklame, njihove slike, spevnost povedanega se v otroke kar vsrkajo, stalno so v fazi ponovnega predvajanja (»repeat«).

Naši otroci zelo malo gledajo televizijo, večino reklam, če se le da preskočimo. Pa vendar še katero ujamejo. Kasneje jih slišim, kako si jo prepevajo in ne morem verjeti svojim ušesom kar slišim.

So kot gobe, še bolje spužve, ki srkajo kar se dogaja okoli njih. Starši, ne glede na ves vložen napor, jih ne moremo zaščititi pred vplivi. Lahko pa se odločimo, da jih učimo prepoznavati vplive, vzgibe, želje, potrebe.